Zgodba o rjavi gumici za lase (3. del)

V nadaljevanju je vse v slovenščini, ker da bi jaz to vse pisala v angleščini? Hja, precej verjetno se ne bi tako dobro slišalo 😉.

»Živjo,« ga pozdravim nazaj.

In človek bi nato pričakoval, da bodo moje misli od vse nervoze in živčkov usahnile, a ne, te so samo še bolj podivjale. Ne vem, če je bil kriv adrenalin ali kateri drugi hormon, o tem nisem uspela razmišljati, ampak preprosto nisem vedela, kaj naj še rečem, da le ne bo nerodne tišine. A ga naj vprašam iz kod je, ali morda koliko je star. Čeprav najbolje je verjetno začeti z, kako ti je ime, ampak sedaj je to treba še pretvoriti v angleščino. Pa saj ne da so ta splošna vprašanja težka, ampak vseeno, kaj pa če ga ne bom razumela, ko mi bo kaj rekel in bom izpadla popolnoma butasto. Mah, pa saj je vseeno, saj nimam kaj izgubiti.

»Kako ti je ime?« nato bleknem ravno ko on vpraša, »kako si?«

Nasmehneva se drug drugemu. Sedaj prvič tako bolj od blizu, da lahko še bolje vidim te njegove modre oči.

»Okej, najprej ti,« rečeva spet oba hkrati in padeva v še večji smeh.

Očitno bo ves najin pogovor tak. Ozrem se proti obali, da vidim, če me moja dvojčka slučajno nadzorujeta, a o njiju ni ne duha ne sluha, kar pomeni, da sem verjetno varna.

»No, bom js odgovorila najprej, da sem super, pa sedaj še moje vprašanje, kako ti je sploh ime?« spravim iz sebe končno malce daljšo poved in mislim, da je kar okej.

»Js sm Arne. Ti pa si …«

»Ajda.«

»Aj …«

»Ajda,« mu povem še enkrat.

»Lepo ime, ampak ga ni pri nas, pa je zato mal težje potem izgovoriti.«

»Verjamem, sej js sm te tut hotla prosit, če lahko mogoč črkuješ svoje ime, da vidim, če sem prav razumela.«

»A R N E«

»Oh, okej, no, meni je pa znano to ime. Mojemu bratrancu je tudi tako ime,« navdušeno povem.

»A res? Od kod pa si?«

»Iz Slovenije, pa ti?«

»Švica, ampak še nisem bil v Sloveniji,« odvrne.

»In tudi js še nism bla v Švici,« rečem in si mislim, da bi jo sedaj z veseljem obiskala.

Ne poznam ga še, pa mi nekaj pravi, da bova morda celo ostala v kontaktu. Najin pogovor se nato nadaljuje in izvem, kar nekaj, med drugim tudi, da je eno leto mlajši od mene, kar pa ni tako velika razlika, razmišljam z nasmeškom na ustih. In nekako bolj ko se pogovarjava, manj razmišljam o svoji katastrofalni angleščini. Mogoče je katastrofalna malo močna beseda, ampak zagotovo to nikoli ni bil moj ljubši predmet, zmeraj sem ob misli nanj imela cmok v grlu, še bolj pa me je mučilo, če je bilo treba pred kom govoriti v angleščini. Takrat so se mi prav zares začela tresti kolena, da o hripavem glasu sploh ne govorim.

Ta moj strah pred angleščino traja že dolgo, morda predolgo, čeprav sploh nisem tako stara, komaj 20 jih štejem in verjetno bi marsikdo rekel, da je pred mano še celo življenje. Panika, ki jo v meni povzroči ta jezik, izvira še iz osnovne šole, nekje iz 6. ali 7. razreda. Predstavljaj si takrat drobno deklico, ki sodeluje povsod, naredi vse in še več, ima pri pouku roko skoraj ves čas v zraku in ji res večina šolskih predmetov ne dela težav. No, potem pa je tu ta nesrečna angleščina. Tam je imela ta deklica velike težave. Ni se ji bilo težko naučiti pravil glede časov, pa kako se oblikujejo stavki, ne, problem je bil v besedah, besednemu zakladu, izgovorjavi in še bi se lahko kaj našlo. In da sklenem krog v tej pravljici, ki ni prava pravljica, saj nima ravno srečnega konca, so bili tu še njeni predragi sošolci, ki jih je dejstvo, da ji končno nekaj ne gre, noro zabavalo. Vsak posmeh, vsaka negativna beseda, vsako zavijanje z očmi, prav vse jo je zmeraj znova in znova zabolelo in vlilo strah, pa čeprav tega ni zmeraj pokazala. Najslabše je, da se je to stopnjevalo, da se je drugim zdelo, da je preobčutljivo dekle, ampak preprosto ni bilo lahko vse to prenašati. In ker se je tega nabrala preveč, ji je ostalo še do danes, ko je spoznala tega noro simpatičnega in nasmejanega fanta z modrimi očmi.

Tako veselo sva se v vodi pogovarjala vsaj kakšnih petnajst minut, ko sem opazila, da na obali dvojčka skačeta in mi mahata: » Ajda, pridi, gremo jest!«

»Oh, js bom mogla žal it, ker me moji že kličejo,« povem mojemu novemu prijatelju.

»To sta tvoja brat in sestra?« me vpraša nazaj.

»Ja, dvojčka,« zavijem z očmi, »ne vem zakaj, ampak letos sta na morju čist preveč nadležna, skos mi nekaj težita, pa res skos se kregata,« zavzdihnem.

Nasmeje se: »Verjemi, da mi je tole zelo znano, pa imam samo enega brata.«

Začneva plavati nazaj proti kopnem in se vse čas spogledujeva. Sedaj mi je že malo nerodno. Še dobro, da sonce tako sije in se ne vidi, da sem zaradi tega spogledovanja že čisto rdeča.

»Se bova še kaj videla danes?« me nato nenadoma vpraša.

»Z veseljem,« odvrnem in se trudim pokazati ravno pravo mero navdušenja, čeprav bi najraje stekla iz vode in začela poskakovati po plaži, tako zelo sem namreč vesela.

»Se dobiva po kosilu v avli,« mi pomežikne, ko stopiva na vroč pesek, sama pa mu le še pokimam in stečem proti bratu in sestri, ki mi že namenjata vprašljive poglede, a se niti malo ne obremenjujem, ker sem sedaj na čisto drugem planetu.

se nadaljuje …