Zgodba o rjavi gumici za lase

ZGODBA O RJAVI GUMICI ZA LASE

(2. del)

V prepričanju, da je tisti zanimiv osebek že odšel, se kasneje popolnoma mirna odpravim z mojo družino na kosilo. V svoji rumeni obleki z belimi rožicami, že tako kratkimi lasmi spetimi v nekakšno figo na vrhu glave in tokrat brez očal, ker jih čez dan vedno zamenjajo leče, sem se sprehodila naravnost do prostora s sadjem in tokrat vzela 3 kose lubenice. Pač, preprosto obožujem jo. S pogledom se sprehodim po jedilnici in pri odprtem oknu na terasi zagledam Niko in Lana, ki od vročine na pol spita za mizo. In takrat mi dih vzame miza zraven naše. On je. Od daleč vidim, da smeji nečemu, kar je rekel njegov oče. Moje dlani so od trenutka, ko sem ga zagledala čisto potne, v obraz sem rdeča kot paradižnik ali pa morda kot sadež, ki ga držim v rokah. Ni čudno, da me Nina čudno pogleda, ko se vendarle nervozno sprehodim do naše mize. Vsa zahvala gre moji dragi družini, da so mi pustili stol, ki gleda naravnost proti njemu in takoj, ko sedem, začutim, kako njegove oči zrejo vame. Dvignem pogled in pričaka me njegov nasmešek.

Sramežljivo se nasmehnem in zardim še trikrat bolj, ker me Lan dregne in vpraša: »Kaj si pa ti čist rdeča? Ka maš vročino?«

Narahlo ga lopnem po glavi in se prisiljeno zasmejim: »Dej bot tih s takimi neumnostmi.«

On pa le skomigne z rameni in pogled vrne v ekran telefona. In tako celotno kosilo ostanem bolj tiho, zamišljena, živčna in vznemirjena ob enem. Z mojim modrookim »prijateljem« imava kar nekaj očesnih stikov, včasih jaz pogledujem k njemu, drugič čutim njegove oči na sebi, a nalašč ne pogledam nazaj. Kaj pa če mu ni všeč, da se tolikokrat ozrem v njegovo stran? Čeprav po drugi strani tudi on pogleduje in vedno mi pokloni enega svojih prelepih nasmeškov.Nič kaj pametnega odnesla od tega kosila, kajti pogovoru svojih staršev, ki so razpravljali o jutrišnjem izletu, nisem kaj dosti sledila, kaj šele sodelovala. Tisti njegov pogled se mi je zdel res iskren in ves čas bi lahko zrla v te oči. Sem pa vsaj ugotovila, da vendarle nosi belo zapestnico, torej najbrž je moje starosti. Ob tej ideji se nasmehnem, pa čeprav ga sploh ne poznam, mi to dejstvo daje neko zadovoljstvo. Vidim, da so se vstali od mize in da odhajajo. Morda na plažo ali pa na bazen, mogoče na veliko teraso hotela ali pa v sobo k popoldanskemu počitku tako kot večina moje družine.

»Ajda, a greš ti nam kr po kavo. Pa reci za take away, pa prines pol v sobo, okej?« tok mojih misli prekine mami.

»Ja, ja, sej bom šla,« zamomljam.

»Pa mislila sm kr takoj, sej itak gremo zdej gor,« odvrne, sama pa se že živčno vstajam in se podam v isto smer kot prej moj modrooki »prijatelj«.

Najbrž ga bom sedaj klicala tako, ker se mi niti sanje ne, kako mu je ime, kaj šele, da bi vedela od kje prihaja. Morda je iz Nemčije ali pa mogoče Francije. Lahko da je Anglež, ampak v resnici je brez veze uganjevati, kajti nimam pojma, pa tudi nisem slišala, kako so govorili za mizo.

Ko se odpravim za njimi dejansko izgleda, kot da mu sledim, zaradi česar se počutim res neumno, a vseeno nadaljujem v isti smeri. In takoj ko prestopim vrata jedilnice na sebi začutim pogled, obrnem glavo in zagledam njegov v prijeten nasmeh. Ojoj, po meni je. Le nekaj metrov sva narazen, v njegovi bližini je samo njegov brat in preprosto bi lahko stopila do njega in ga samo vprašala, kako mu je ime. Ampak to bo izpadlo totalno neumno, zato se le trapasto nasmehnem in oddrvim do bara, ki se nahaja v drugi smeri. Verjetno še vedno gleda v mojo smer in ga je moja čudna grimasa, ki naj bi bila podobna nasmešku, a sem zaradi presenečenosti in majcenega strahu ustnice le nekako nenavadno zvila, dobesedno odvrnila od kakšnega pogovora z menoj. Pa saj ne, da si ga je že prej želel, a vseeno. Ko končno stojim v vrsti za kavo, zberem pogum in se obrnem nazaj proti njemu in ga ugledam le še za hip, saj se z bratom podata v hotelsko trgovino ter mi izgineta izpred oči.

Dopoldne naslednji dan mi je bil pisan na kožo. Sonček se je skrival za puhastimi oblački in moja bleda koža mu je bila zelo hvaležna, da si je vsaj en dan v tem tednu vzel prosto in je ni dražil, da bi spet postala čisto rdeča. Že s tretjo knjigo v zadnjih dneh ležim na plaži, pijem mrzlo limonado in še dvojčka se enkrat za spremembo ne preprirata. No, čeprav ne smem prehitro reči, to se pri njima lahko zelo hitro spremeni. Nisem še bila v vodi in nič kaj preveč me ne mika, da bi morala zaplavati, čeprav je tole grško morje prav privlačno, ravno prav toplo zame, ki navadno potrebujem vsaj pol ure, da se zmočim. In ravno, ko sem takole razmišljala, ali se spraviti v vodo, s kotičkom desnega očesa opazim svojega modrookega prijatelja. Z bratom se podita za žogo v vodi in na obrazu se mi zriše veselje, ko vidim, kako mu njegov brat z žogico izbije sončna očala v morje in ta se prične jeziti nanj. To me spominja na mene in moja mlajša nagajivčka. Danes ima svoje dolge lase spete v figo na sredini glave in prav luškan je v tak, čeprav mu pašejo tudi spuščeni lasje.

»A gremo v vodo?« še sama sebe presenetim z vprašanjem, ki ga postavim bratu in sestri.

»Midva sva ravno iz vode drgač,« malce vzvišeno odvrne sestra.

»Kak si ti butasta,« se mi zareži še Lan.

»Ti pa misliš, da si ful pameten,« mu odgovorim in ga narahlo lopnem po glavi.

»Prav, bom šla pa sama,« skomignem in se po pesku odpravim do morja, upajoč, da me nekdo opazi in mogoče, res mogoče le ogovori. Ozrem se po morju, a ga tokrat ne opazim. Pogledam še enkrat, nato pa se obrnem in preverim še pri ležalnikih. Zagledam ga malce naprej od dvojčkov, kako se pogovarja z očetom. Odvrnem pogled, malce žalostna, malce jezna, ker sem zamudila priložnost, a očitno je že moralo biti tako. Vseeno še enkrat dvignem pogled nazaj proti ležalnikih in tokrat prestrežem njegovega. Gleda naravnost proti meni in se smehlja. In sama si ne morem pomagati, da ne bi naredila enako.

Ne vem, kako dolgo traja najino spogledovanje, a po nekem času vendarle sklenem, da se bo treba obrniti in res iti v vodo, da ohladim svoje misli ter da dvojčka česa ne posumita. Počasi, res počasi premikam nogi po vodi, ki v resnici sploh ni tako mrzla, le jaz sem čisto vznemirjena in raje umirjeno brodim proti višini, ko ne bom mogla več stati ter bo čas, da zaplavam. Pogledam proti odprtem morju, proti Afriki, ki je tam nekje daleč in si jo lahko le predstavljam v tisti smeri ter zamahnem z rokami v nežno žabico. Naredim nekaj zamahov in se v vodi obrnem, da spet zrem proti kopnem. Vidim modrookega prijatelja, ki se podaja v vodo. In to sam, brez svojega brata. Srčni utrip se mi pospeši in v trenutku postanem še trikrat bolj nervozna. Tako zelo si želim, da bi priplaval do mene, po drugi strani pa me je tako zelo strah. Kaj pa če bom rekla, kaj neumnega ali pa sploh ne bom razumela, kaj mi bo rekel. Joj, pa sploh ne vem, kaj to razmišljam, logično, da ga ne bo k meni, mislim, zakaj bi sploh prišel. Ampak takoj ko je zaplaval, sem videla, kako plava v mojo smer, kako se mi vsako sekundo približuje, moji živčki pa delajo vozle v trebuhu. Samo še nekaj metrov je oddaljen od mene, zato se mu sramežljivo nasmehnem, kajti še vedno nisem prepričana, ali gre res proti meni, ali pa je vse skupaj v moji glavi napihnila domišljija. A očitno ne, ker se ustavi zraven mene, priviha kotičke ustnic v nasmešek in reče: »Hello.« In takrat se zame začne pisati pravljica, o kateri bi lahko le sanjala in je na tem potovanju nisem niti malo pričakovala.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja