Zgodba o rjavi gumici za lase

Ura je šest zjutraj in sedim na grškem avtobusu, ki ravno speljuje izpred hotela. Še zadnjič se ozrem nazaj proti kraju, kjer sem preživela res lep teden in sploh čudovita zadnja dva dni. Nikoli ju ne bom pozabila in vse bi naredila za še en dodatni dan na tem otoku z osebo, ki sem jo spoznala. V ušesih mi še vedno odzvanja grška glasba, ki so jo predvajali včeraj zvečer na terasi in sploh ena pesem, se mi je še posebno vtisnila v spomin. Na desnem licu začutim solzo, ki počasi spolzi z mojega očesa, medtem ko s pogledom zaobjemam pokrajino, mimo katere se peljemo. Vsa je suha, kajti narava že lep čas tukaj ni videla dežja in cesta, po kateri se peljemo proti letališču, je skoraj sredi ničesar. Le kakšna hiša v slabem stanju na vsake toliko časa in v daljavi hoteli, ki se razprostirajo v naravi. Vse naokoli se sprehajajo koze in uživajo v jutranjem zraku, ki je še kar prijeten, čeprav bodo temperature kmalu skočile čez trideset stopinj. Ob cesti zagledam dve oranžni mački, kot iz tistega filma sta, ena velika, verjetno mamica in en mladiček, ki se lovi med njenima nogama. Prav srčkani sta in mogoče to sproži nova čustva v meni, ker se mi spet ulijejo solze in zmočijo moj obraz. Z rokavom svojega sivega puloverja se podrgnem po obrazu in ga umažem. Vseeno mi je. Nazaj bi šla. Nazaj na plažo in nazaj v prejšnji večer. Ko smo se pred enim tednom prav tako vozili z avtobusom iz letališča proti hotelu nisem niti najmanj pričakovala, kaj vse bo prinesel ta dopust. In nikoli nisem niti pomislila, da bi se lahko tako hitro na nekoga navezala.

Vstopimo v jedilnico, vonj nešteto vrst hrane pa priplava v moje nosnice, medtem ko sledimo natakarju do naše mize na terasi s pogledom na morje. Brat in sestra se začneta prepirati, kdo bo sedel, na katerem stolu, naša mami pri tem kot vedno pretirava v razburjanju in oči, ki se želi izogniti ponovnemu prepiru natakarju naroča pijačo. Enako kot vedno za večerjo tu v hotelu naroči štiri vode, koka kolo, pivo in kozarec vina. Zame je sedaj le voda. Kaj drugega, kaj močnejšega pa raje pozneje na veliki terasi hotela, ko bomo kot vedno sedeli v kotu, mami bo brala Twitter in očetu ves čas kazala, kaj je novega, brat si bo dopisoval s prijatelji po vseh mogočih socialnih omrežjih ter sestrica, ki bo izbirala najbolj primerno fotografijo za objavo. Družinska klasika bi lahko rekla temu. Sama bom najverjetneje zatopljena v svoje misli in hkrati opazovala ljudi okoli sebe, razmišljala, od kje so prišli, kaj je njihova življenjska zgodba, kako se imajo tu na morju, ali jim je všeč grška pokrajina … V ozadju bodo igrali gostje večera, najbrž spet kakšna jazz glasba za popestritev toplega julijskega večera vsem turistom. Ko včasih na plaži prisluhnem ostalim slišim ljudi od vse povsod, od Nemcev, Francozov, Dancev, Angležev, Poljakov, Čehov, Švicarjev, Nizozemcev in še in še, se zdi, kot da je cel svet tu, čeprav temu sploh ni tako.

»Pojdite si vi kr iskat,« reče mami, ko natakar dokončno prevzame naročilo in odhiti k naslednji mizi.

»Ampak mami, js bi šla s tabo,« zajamra Nina, moja 4 leta mlajša sestrica, a jo njen brat dvojček takoj začne zafrkavati: »Haha, kera boječka si ti. A ne morš it sama?« se zareži in odrine stol od mize ter izgine v skozi vrata v notranjost jedilnice.

»Mami!« zajavka spet Nina, »a vidiš, skos me tko neki heca. V sobi je isto, povej Ajda,« se sedaj k meni po pomoč ozre sestra.

Zavijem z očmi in še sama vstanem: »Pusti ga na miru, vidiš, da je zadnje čase skos neki čuden,« odvrnem in se odpravim po isti poti kot moj brat.

Vijugam med mizami v jedilnici, ki jih zasedajo različno velike družine, se glasno pogovarjajo in smejijo, nekateri otroci jokajo in mečejo igrače iz otroških stolčkov, mamice pa se nenehno trudijo, da bi v usta spravili vsaj eno žličko tiste goste rjave juhe. Sploh nočem vedeti, kakšna juha je danes na vrsti. Opazujem vse te turiste, ki so tako kot mi prišli na zadnji obrok v dnevu po celodnevnem ležanju na plaži in nastavljanju sončku, čeprav so se nekateri bolj pražili kot sončili, kajti njihova koža je tako rdeča, da čudno, da nimajo pravih opeklin ali pa da se trenutno ne nahajajo pri zdravniku in poslušajo že dobro znane fraze, da ni dobro biti tako dolgo na soncu, sploh pa brez zaščite. Ampak domačini, ki so na to močno grško sonce še predobro navajeni, si zagotovo mislijo le, kako neumni znamo biti turisti včasih.

In takrat moj pogled prestrežejo svetlo modre oči in prekinejo moje podivjane misli. Dolgi svetli in malce skodrani lasje, nekje do ramen mu segajo in nasmešek, ki prekriva njegove ustnice. Pogleda me naravnost v oči in takoj vem, da tega pogleda še dolgo ne bom pozabila. Vrnem mu nasmeh in si s palcem in kazalcem popravim očala. Nerodno mi je in hitro pogledam v tla, da ne bom ravno pred njim zletela po tleh in uprizorila atrakcije, ob kateri bi še vsi kričeči otroci obnemeli in celo pojedli žlico rjave tekočine, ki jo matere že pet minut držijo v zraku in z njo letajo, kot bi v rokah imele letala. Verjetno je moj obraz obarvan kot moja roza obleka v odtenku ciklame. Hitro vzamem krožnik, ko se približam pultu in si nadevam dva kosa sočne rdeče lubenice s preveč koščicami, nato malo na kolobarje narezanih kumar, na trakce nariban korenček in čez polijem tzatziki. Previdno prestavim krožnik v drugo roko in se po isti poti podam nazaj do naše mize. Srce mi razbija in moj utrip skokovito naraste, ko pridem do mize s tisto neizmerno simpatično osebo. Ponovno se mu nasmejem in tudi tokrat mi vrne nasmeh, sama pa še uspem preveriti, s kom sedi za mizo. Predvidevam, da sta to njegova starša in brat, pri katerem vidim zeleno zapestnico, kar pomeni, da je tako kot moja brat in sestra še mladoleten. Sama imam že belo zapestnico in res si želim, da jo ima tudi on. Pa čeprav verjetno ne bova nikoli govorila, a vseeno, če si že podarjava nasmeške, bi bilo lepo, da je moje starosti. Vrnem se do naše mize, kjer si Nina na vilice navija špagete s paradižnikovo omako, Niko pa zraven glasno cmoklja ob svojih ocvrtih lignjih, ker kot pravi, ga nikoli nihče ni naučil, da se tako ne je in zato tega sedaj ne more več spremeniti.

Večer se odvije po mojih pričakovanjih, sedimo v skrajnem levem kotu terase, v ozadju igrata dva glasbenika, ona na klaviaturah, on na kitari in trenutno pojeta svojo priredbo Passengerjeve pesmi Let her go. Današnja glasba mi je prav všeč, zato se ji čisto prepustim in se s svojim koktajlom iz vanilijeve vodke in pasijonkinega soka naslonim nazaj na svojem sedežu. Vmes poslušam še čebljanje ostalih članov moje družine. Za trenutek celo zaprem oči in ko jih naslednji trenutek spet odprem na drugem koncu terase zagledam njega. Njega z modrimi očmi in skodranimi lasmi, kako nosi dva kozarca k njihovi mizi, ki je ne vidim, ker se skriva za stebrom. Šment. Delujem po trenutnem navdihu, kar skočim pokonci in hitro zamomljam nekaj o tem, da moram na stranišče. In res imam srečo, ker se do tja pride mimo njihove mize. Poravnam si obleko in popravim torbico, ki jo imam obešeno čez glavo ter se podam v njegovo smer. Njihova miza je čisto ob stopnicah, ki vodijo v spodnje nadstropje do stranišč in igralnice, kar pomeni, da lahko spet dobim enega njegovih čudovitih nasmeškov. Počasi se sprehodim naprej in ko že skoraj dosežem stopnice in se moje upanje že utaplja, me pogleda in se prisrčno nasmeje. Najraje bi kar zaplesala, zato pohitim v spodnje prostore, kjer si popravim svojo roza šminko.

Naslednji dan sem pri zajtrku ves čas skrivoma prečesavala jedilnico, a njega z dolgimi skodranimi lasmi, ni bilo nikjer. Tudi pozneje na plaži sem se vsake toliko ozrla naokrog in iskala tiste modre prodorne oči, a jih nisem našla. Morda so že odšli in sva se včeraj na večerji videla prvič in zadnjič. Najprej sem bila žalostna, ampak po drugi strani, saj niti govorila nisva, mislim, saj ne vem niti njegovega imena. Sama pri sebi se nasmehnem, kako sem lahko tako neumna. Pa tudi če bi še ostal tukaj, dvomim, da bi prišel do mene, majhne blondinke z očali, ki se mu je med večerjo trapasto nasmihala. Po tem  sklepu preživim čisto mirno dopoldne na nenormalnih temperaturah, a vendarle popolnoma običajnih za ta konec Evrope, v družbi svoje knjige, poslušanju nenehnega pričkanja in zbadanja dvojčkov ter čebljanja ljudi na sosednjih ležalnikih.

se nadaljuje …