ZAPISANO V ZVEZDAH (14. del)

»Ej, se potem vidimo zvečer, a ne?« reče Lana, ko se preobuvamo v garderobi in se mimo nas prerivajo gimnazijski prvošolčki.

Vedno jih je povsod, predvsem tam, kjer so potem v napoto nam starejšim. Maša pokima, Naja pa se začne pritoževati nad nekom, ki jo je s torbo pomotoma udaril po obrazu in se je nato z desnim kolenom udarila v radiator.

»A ti boš lahko prišla,« se Lana še posebej obrne proti meni.

»Itak, saj Maja nič ne komplicira glede mojih večernih izhodov,« se zasmejim in se v mislih zahvaljujem, ker imam tako super sestro, da ni nič preveč stroga in mi ničesar ne omejuje.

»Kulči,« se mojega odgovora razveseli prijateljica in kar vidim jo, kako v mislih že načrtuje današnji večer.

Zagotovo ima v mislih spet kaj norega, čeprav moramo biti jutri ob sedmih že spet v šolskih klopeh in se vsaj delati, da spremljamo, kako pomembni so integrali. Ali pa tisti in oni pisatelj. Karkoli že pač imamo na urniku. Skupaj se odpravimo skozi glavna vrata naše gimnazije in se vsaka pri sebi nasmihamo temu zadnjemu letu srednje šole, ki bo nepozabno, za kar bomo vse štiri brez dvoma poskrbele.

»Greste na bus, peš, avto …« je spet radovedna Lana, ko pridemo do šolskega parkirišča.

»Midve greva kar na bus,« odvrne Maša in Naja ji pokima.

Lana se obrne še k meni in spet čaka še na moj odgovor.

»Avto sem dobila danes, Maja nima predavanj, pa mi ga je posodila. Lahka greš z menoj,« jo povabim, a pravi, da bo šla tudi ona danes z busom, ker se mora še nekje ustaviti.

»No, okej, potem pa se vidimo zvečer. Ob sedmih pri tebi, kajne?« pogledam Mašo, ki že navdušeno ploska.

Očitno se je nalezla Laninega veselja, za katerega moram reči, da je res nalezljiv. Naša prijateljica je res en velik pozitivček, ves čas nasmejana, dobre volje, razveseli se vsake malenkosti in vedno, res vedno želi ljudi okoli sebe spraviti v dobro voljo. Sploh se ne spomnim, kdaj smo se nazadnje skregale, ker Lana preprosto ne prenese prepirov in raje vsako nesoglasje zavije v kepo sreče. Ne vem, kako ji to uspeva, ampak jaz, pa tudi vsi ostali se ob njej vedno počutimo res dobro.

»Ejla, še objemček,« zakliče, ko se jaz že pomikam proti avtu, priteče za mano, me močno objame, nato pa se z Mašo in Najo podajo proti avtobusni postaji, kjer je že gneča in prav vesela sem, da mi danes ne bo treba biti tam.

V najmanjše predalu šolske torbe poiščem ključe od avtomobila, odklenem in na zadnje sedeže vržem torbo. V predalu v avtu poiščem sončna očala in si jih nadenem, nato vstavim ključ, obrnem, ročico prestavim v vzvratno vožnjo, pogledam nazaj in speljem. Tudi na parkirišču je gneča in ko se počasi premikam proti izhodu, na pločniku opazim znano osebo, ki se očitno razburja po telefonu. Oskar. Prestavim v prvo prestavo in počasi zapeljem ob rob, odprem okno na sovoznikovi strani in vprašam: »A je vse okej? Rabiš prevoz?«

Iskreno res ne vem, zakaj sem ustavila in zdaj sprašujem takšna butasta vprašanja, ampak zdelo se mi je, da mu morda lahko pomagam. Pogleda me, kot da sem neumna.

»Sori, čudno vprašanje, saj vem. Ne vem, zakaj sem pomislila, da rabiš prevoz,« čebljam še naprej, a on le odpre sovoznikova vrata in sede zraven mene.

»Mogoče lahko nehaš blebetati, saj bom še pomislil, da ti je ob meni nerodno in sem ti všeč,« se neumno zareži in šele takrat spregledam, da je bil tisti neumni pogled prejle le hec. Bravo meni in en velik aplavz prosim, res obvladam te zadeve.

»Torej se bova peljala ali bova še nekaj časa stala na parkirišču?« si Oskar iz svojega obraza nikakor ne more izbrisati tega trapastega nasmeška.

»Ja, ja,« zajecljam, »samo ne vem kam,« skomignem.

»Ti samo pojdi iz parkirišča desno in nato naravnost po glavni cesti dokler ne rečem, da zavij. Aja, pa hvala sicer. Sploh nisi vprašala kje živim, mogoče na drugi strani mesta kot ti, pa me boš vseeno peljala,« ne neha zafrkavati.

Sama šele takrat ugotovim, kakšno butasto napako sem naredila. Pa ne, da ga ne bi želela peljati domov, samo morda je res doma v popolnoma drugi smeri kot jaz. Očitno so moji možgani že po prvem dnevu čisto preveč utrujeni.

»Tvojo tišino bom vzel kot dejstvo, da je prevoz novih sošolcev obveza predsednic razreda,« doda še zadnjo šalo in se nasloni nazaj na sedežu. To bo še dolga pot, zahvala pa gre meni, ki sem dovolila, da mi je nekdo popolnoma zmešal glavo.

se nadaljuje …