ZAPISANO V ZVEZDAH (13. del)

***

»Tukaj so še učilnice kemije, fizike in biologije,« pokažem proti hodniku na svoji desni strani.

Oskar mora dodati pripombo: »Tvoj najljubši kotiček na šoli, predvidevam,« se zasmeji, sama pa ga s pestjo le nežno udarim v ramo.

»Auč,« zajavka, čeprav mu gre na smeh.

»Ups,« skomignem z rameni in se podam naprej po hodniku.

»A je še kaj takšnega, kar si mi zadnjič rekla, pa v bistvu sploh ne drži?« me sedaj preseneti z vprašanjem.

»Ne, vse sem ti povedala točno tako kot je, le tole malenkost sem pač malce obrnila na okrog.«

»Mislim, da si jo dala kar na vrtiljak,« se mi ponovno zareži, a meni dokončno prekipi.

»Okej. Razumem, da si jezen zaradi tega, ampak mislila sem, da te nikoli več ne bom videla, pa še nisem se želela spuščati s teboj v prepir, samo zato  sem pač bleknila prvo, kar mi je prišlo na pamet. In to je bilo strinjanje s teboj,« končam vsa razburjena.

»Zakaj si sploh pomislila, da se bom prepiral s teboj? A ti res izgledam kot oseba, ki bi izgubljala čas s kreganjem,« mi Oskar mirno vrne vprašanje.

Dvignem pogled k njegovim očem, ki preiskujejo moj obraz in iščejo odgovor na njegovo vprašanje, ali pa vsaj razlago, a žal tudi to ne pride iz mojih ust. Raje se obrnem in nadaljujem pot po hodniku, takoj za seboj pa slišim Oskarjeve dolge korake.

»Boš kar tiho?« ne odneha.

»Nimam ti kaj reči,« zasikam nazaj, »pač sem se zmotila in to je vse.«

»In sedaj si jezna,« sklepa iz moje jezne govorice.

»Ne,« se zlažem, a očitno me je spregledal, saj reče: »V redu. Premirje. Oprostim ti, čeprav ne vem zakaj. Sploh nisem bil jezen nate. Le zabavno se je bilo malce pohecati s teboj, a si očitna ena tistih punc, ki takoj ponorijo,« skomigne z rameni.

 »Ne, pa nisem,« se takoj pričnem jeziti, Oskar pa bruhne v smeh.

»Ja, pa si,« pokaže name in šele takrat dojamem, da se je spet pohecal iz mene.

Hja, dojemam, da je res en zabavljač.

»Oprosti,« reče skozi smeh, »ampak tukaj si edina, ki jo poznam in nočem, da se grdo gledava,« me lepo pogleda in najbrž pričakuje, da se tudi sama neham trmuliti.

Podam mu roko: »Začniva od začetka, kot da tistega petka sploh ni bilo in da sva se danes spoznala, ker jaz kot predsednica razreda opravljam svojo nalogo. Si za?«

»Itak,« odvrne in sprejme mojo roko, »čeprav dvomim, da bom lahko kdaj pozabil tvojo pijano podobo iz petka in najino lupčkanje,« se zareži.

“Jooooj,” glasno zavzdihnem, »a res ne moreš biti niti sekudno normalen?«

Očitno presliši moje vprašanje, ker mi ga sam zastavi: »Te sedaj zanima, kaj je moj najljubši predmet,« zraven pomežikne in tokrat se tudi sama iskreno nasmejim.

Morda pa tole šolsko leto le ne bo tako zalo dolgočasno.

se nadaljuje …