ZAPISANO V ZVEZDAH (12. del)

»Lora, ti pa res nisi kar tako,« se zasmeji Naja, »vse sošolke si prehitela in še pred prvim šolskim dnem upecala novega simpatičnega sošolca.«

Vse se zasmejijo, Lana me kot po navadi še začne dregati med rebra, a sama le zavijem z očmi.

»Pozabite že enkrat, prepričana sem, da se me sploh ne spomni,« se naredim brezbrižno, čeprav v meni vre in sploh ne vem, kako naj se umirim. Kaj pa če me bo ignoriral?

»No, pa saj sem ziher, da sploh ne bo prišel do mene, sama pa mu tudi ne mislim namenjati preveč pozornosti,« povem prijateljicam in omenim še dogovor, ki sva ga sklenila pred tremi dnevi.

Ampak zvezde danes res niso poravnane meni v prid, saj se ravno, ko končam s svojo pripovedjo, nekdo za menoj odkašlja, Maši pa izstopijo oči iz jamic. Oh, ne. Po meni je. Popolnoma. Zasukam glavo in poskusim narediti kar se da brezskrbni izraz na obrazu, ki pa na koncu izpade kot sramežljivo-prestrašena grimasa. Očitno so me še igralske sposobnosti pustile na cedilu. Hvala vesolje.

»Živjo, Lori,« mi Oskar vrne iskriv pogled, s katerim mi da vedeti, da mu je vse to zelo smešno.

Odlično, samo še tega mi je manjkalo, da se bo norčeval iz mene. A vseeno imam košček upanja, da je oseba, ki sem jo spoznala na preteklem žuru, tudi v resnici sedaj pred mano in da vse kar sva si povedala ni bil en navaden »fake«.

»Ojla, Oskar,« zamomljam in dvomim, da me je sploh razumel.

»Naključje ali usoda?« me vpraša.

»Niti malce se mi ne sanja,« odvrnem, a kot kaže Oskar ne misli odnehati.

»Kako da ne? Kaj nisi rekla, da je brez sanj življenje čisto preveč dolgočasno,« se posmehne.

»Morda. Kaj pa je tvoje mnenje?«

»Verjetno je tole kar usoda, po mojem nama je bilo tako zapisano v zvezdah, ko sva se že prvič srečala,« mi pomežikne in pokloni še enega izmed tistih njegovih trapastih nasmeškov, ki pa so v bistvu čisto preveč lepi. Ja, to je to, sedaj sem prepričana, da se bo prikradel v srca čisto vseh deklet v razredu. Pa ne samo v razredu, verjetno kar v celi generaciji.

»Me veseli, da si me takrat poslušal,« pripomnim ob njegovi opazki.

»Poslušal in zapomnil sem si čisto vse,« pomežikne še enkrat, da me kar zmrazi, »in dobro vem, da si omenila, kako sovražiš naravoslovne predmete. Ups, Lori, kdo se je pa malce zlagal.«

Skomignem z rameni in sploh ne želim razmišljati, kako rdeča sem v lica, kajti moja bela bela polt res ni prijateljica z zardevanjem. Neskončno sem hvaležna zvoncu, ki oznani konec odmora, saj je tako tudi ta nerodni pogovor zaključen, a vseeno tepka kot sem, za Oskarjem zakličem: »Med glavnim odmorom me počakaj pred učilnico, greva na ogled šole.«

Vrne mi z dvignjenim palcem in sede nazaj na svoje mesto. Profesor treskne z vrati učilnice in vzdušje se spet umiri, saj večino zelo zanima, kakšen urnik so za nas pripravili letos.

Na desni strani začutim Lano, kako se nagne k meni in zašepeta: »Lori?«

se nadaljuje …