ZAPISANO V ZVEZDAH (11. del)

ZAPISANO V ZVEZDAH

(11. del)

»Si slišala, da mu je ime tako kot tvojemu prijateljčku iz zabave?« me vpraša Lana.

»To je Oskar,« ji odvrnem, a očitno ne dojame, ker zavzdihne in še enkrat ponovi: »Ja, pa saj sem slišala.«

»Ne, ne … to je ta Oskar,« poudarim besedo ta in se obrnem stran od njega.

Res upam, da me še ni opazil. Vidim, da je Lana ostala brez beseda, saj z ustnicami le oblikuje besedo »vau« in se nasloni nazaj na stolu. Hja, če je ona v šoku, kaj lahko rečem šele zase. Glavo obračam proti steni, ker res ne želim tistega nerodnega očesnega stika, ki ob dnevni svetlobi zakomplicira še najmanjši problem žurerske noči.

Ampak žal zvezde danes niso zapisane meni v prid, ker me profesor seveda želi predstaviti in mi naložiti novo delo: »Naj vam predstavim še našo predsednico razreda, Loro Preskar, ki vam bo dala odgovore na vsa vprašanja, prav tako pa jo lepo prosim, da ti med glavnim odmorom razkaže našo šolo, da se boš čimprej počutil domače.«

Oskarjeve čokoladno rjave oči, ki sem jih v petek opazila kljub svoji pijanosti, se zasukajo proti meni in preblisk na obrazu mi da vedeti, da me je prepoznal, čeprav začudenje hitro skrije za nasmeškom, ki mu v licih nariše jamice. Tudi sama se mu nasmehnem in si s palcem popravim očala, ki so mi zlezla na konec nosu. Stara razvada, ki se je ne morem znebiti, saj se ob neprijetnih dogodkih nenehno dotikam očal in si jih popravljam, čeprav stojijo kot morajo.

»Še enkrat dobrodošel in kakor vidim imamo prostor le še v tretji vrsti zraven Lovra, ki ti bo prav tako zagotovo olajšal tale prehod na novo šolo,« se spet oglasi profesor in mojega nerodnega trenutka je konec.

A moje srce se ne umiri, saj bije kot po teku na 1000 metrov, kar tako zelo sovražim. Kako je mogoče, da se je izmed vseh gimnazij moral prepisati ravno na našo šolo in to še v moj razred. Brez veze, da se sedaj obremenjujem, škoda je že tako ali tako storjena, najin dogovor pa je padel v vodo. Obrnem se raje proti katedru in prisluhnem razredniku, ki nam začne predavati o šolskem redu, ki ga letos poslušamo že četrtič.

»Za vašega novega sošolca naj še omenim, da kot profesor biologije vodim biološki krožek in v kolikor se zanimaš za to smer se lahko prijaviš pri Lori, ki zbira prijave in je nekakšna vodja za dijake, ker je čisto nora na ta predmet,« se za konec ure poheca še profesor, meni pa nakoplje novih težav.

Lani prišepnem na uho: »Morda sem Oskarju v petek rekla, da naravoslovnih predmetov preprosto ne prenesem.«

»Kaj? Zakaj?«

»Emm … Rekel je, da jih on sovraži in sama sem se kar strinjala, da je pri meni isto. Saj vem. Butasta sem. Ampak nisem si mislila, da se bova še kdaj srečala.«

»Pa saj verjetno je pozabil. Saj veš, kakšni so fantje,« odvrne ravno, ko učilnico napolni zvok šolskega zvonca, hip zatem pa veselo čebljanje sošolcev.

Z Lano sunkovito obrneva glavi v klop za nama k najinima prijateljicama, ki imata na obrazu radoveden pogled. Zagotovo sta slišali najino šepetanje o novem sošolcu in sta že seznanjeni z najnovejšo novičko.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.