ZAPISANO V ZVEZDAH (10. del)

Zaprem vrata garderobne omarice, obrnem ključ, na katerem visi nešteto kičastih obeskov in pomignem prijateljici Lani, da se odpraviva v razred. Danes je prvi šolski dan v zadnjem letniku gimnazije. Zdaj smo »četrtošolčki«, najstarejši na šoli, kar prinaša prednosti in slabosti. In z veseljem bi z mislimi zaplavala v ta svet plusov in minusov, kajti moja domišljija bi pri tem znala biti neomejena, če me ne bi Lana že začela dregati in spraševati o zadnjem poletnem žuru prejšnji petek: »No?«

»Kaj?« ji vrnem z vprašanjem.

»Ne delaj se neumne. Dobro veš, kaj me zanima,« je neučakana.

»Nimam pojma, kam pes taco moli,« se ji posmehnem.

»Nehaj že s temi metaforami in mi povej.«

»Drugače to je frazem in letos je matura, tako da …« Lanino režanje me prekine, kajti očitno je dojela, da danes ne bom zlepa izdala petkove skrivnosti.

»Prav smotana si, Lora,« se še naprej smeji, »najprej mi nočeš povedati, potem težiš z maturo, ampak jaz te imam še vseeno za najboljšo prijateljico.«

»Tudi jaz te imam rada,« ji pomežiknem in sedem na stol v prvi vrsti. Nadenem si očala ter se razgledam po učilnici.

Lana poleg mene vzklikne in skoči iz stola, ko v razred vstopita še Maša in Naja, najini prijateljici, s katerimi je srednješolsko življenje še toliko bolj zabavno. Takoj ko sedeta, ju Lana zasipa z vprašanji, čeprav se nismo videle le nekaj dni, hkrati pa sama upam, da je že pozabila na petkov pripetljaj.

A očitno sem se zelo zmotila.

»Morda mi lahko vidve pomagata, da bo Lora končno priznala, kaj je v petek ponoči počela na vrhu z nekim lušnim tipčkom,« spet s to temo prične Lana.

»Čakaj, kako pa ti veš, kako je izgledal?«

»Prehitela si mojo sestro in zasedla najboljši prostor za skrivno zapeljevanje fantov. In tako je ona uletela gor ravno, ko sta bila sredi …«

»Zelo smešno, ampak nič takšnega se ni zgodilo,« jo prekinem.

»Mislila sem reči poljuba, ampak če namiguješ na kaj drugega …«

Vse tri se začnejo smejati in tudi meni se kotički ustnic privihajo v nasmešek.

»Okej, okej … pa saj vam bi itak povedala, kaj se je zgodilo,« rečem in pogledam na uro, ki kaže še minuto do zvonjenja. Dovolj časa, da vsaj začnem svojo zgodbo.

»No, bila sem zunaj na dvorišču, zelo se mi je vrtelo in to zaradi tistega tvojega zvarka, ki si mi ga podtaknila,« pogledam Lano.

Ona se le nasmehne: »Samo vodka je bila. In ni moja krivda, da tako slabo prenašaš pijačo.«

Zavzdihnem: »Kakorkoli, z nogami sem se zapletla in pristala v naročju tipčka, ki mu je bilo ime Oskar.«

»Vau, seksi ime,« se zasmeji Maša, »in kako je izgledal?« vpraša, a jo prekine profesor, ki pride v razred.

Obrnem se na stolu, da Maši in Naji, ki sedita za nama omenim, da s pripovedovanjem nadaljujem med odmorom.

Lana zraven mene me začne dregati: »Ej, ej … daj poglej novega sošolca.«

Počasi obrnem glavo in dih mi vzame oseba, ki stoji pred tablo. Sploh ne slišim razrednika, ki pripoveduje o novem dijaku, kajti tole je bilo popolnoma nepričakovano. Mislim, kako. Zakaj? Kako je to sploh mogoče? A ni rekel, da hodi na gimnazijo v … Ne v bistvu ni nič rekel.

se nadaljuje …