ZAPISANO V ZVEZDAH (9. del)

Vrata moje sobe na stežaj odprejo in za njimi veselo stoji moja sestra Maja. Zagotovo jo zabava dejstvo, da sem cel dan čisto »zmačkana« preležala v postelji in se smilila sama sebi.

»In?« vpraša, ko se mi priduži na postelji, kjer sem popoldne preživela ob gledanju svojih najljubših serij.

»Ja … « zavijem z očmi, saj točno vem, kaj jo zanima.

»Glede na tvoje fotke na Instagramu, sklepam, da si včeraj zelo uživala,« mi pomežikne.

»Še kar v redu je bilo,« skomignem z rameni, a se moja sestra kot vedno ne vda.

»Daj ne laži. Raje priznaj, da je bilo zakon, pa te neham nadlegovati.«

Maja je vedno taka. Tri leta je starejša od mene, to fazo žuranja pa je že dodobra izkusila, čeprav se je zadnje čase malo umirila. Vedno je bila bolj nora in divja od mene, ki do pred kratkim sploh nisem marala teh prevelikih zabav in vsega, kar gre zraven.

»Če ne boš povedala, te ne bom nehala žgečkati, dokler se ne polulaš,« se zareži in me začne žgečkati.

To je najina igrica še iz otroških let, ki se jo je Maja spomnila, ker sem res ena najbolj žgečkljivih oseb. In tudi tokrat je to vžgalo: »Ja … ja no, nehaj … Maja,« poskusim in se ne morem nehati smejati, »pa saj ti bom povedala,« komaj rečem in hip za tem Maja res preneha.

»Poslušam,« mi pomežikne, jaz pa še enkrat zavijem z očmi.

»Prav si imela, res je bilo super in ni mi žal, da sem šla,« zdrdram, » si sedaj zadovoljna?« še vprašam.

A ona takoj začne zmajevati z glavo: »Ne, ne. Ne boš se izmuznila, dobro veš o čem ali bolje rečeno o kom govorim,« se zasmeji.

Pojma nimam, kaj ima v mislih. Za Oskarja že ni mogla izvedeti, če pa nihče ne ve za to. Z mojimi prijatelji smo pa tako ali tako le plesali in peli. Res se mi ne sanja, kaj se ji plete po glavi zato le začudeno pogledam. Maja začne brskati po telefonu in nato ekran obrne proti meni. Na fotografiji, ki mi jo kaže sem jaz in še ena oseba. Oskar. In to sem objavila. O, ne.

»Čakaj, pa saj tega nisem objavila,« vzkliknem.

»Očitno si,« se še zmeraj zabava moja draga sestra, »naj te spomnim, da se verjetno ne spomniš, ker je bilo v tvoji krvi preveč promilov, tebi pa pitje ne gre dobro od rok in …«

»Bodi že tiho,« se začnem jeziti, čeprav je to bolj panika, kajti ko vidim, kdo vse je to fotografijo že videl in vsa sporočila, ki sem jih prejela … Ojoj.

»Takoj jo moram izbrisati,« rečem, a me Maja ustavi.

»Umiri se, pa saj to ni nič takega. Ti narediš celo dramo iz ene navadne nedolžne fotke in takoj te skrbi, kaj si mislijo drugi. Briga te, naj govorijo in sprašujejo, kar želijo. Prijateljicam boš že povedala in se boste smejale, za ostale se pa ne sekiraj,« zaključi s svojim nasvetom.

Ona jih ima res milijon na zalogi. Vedno, ampak res vedno, ko sem v stiski, na dan privleče besede, ki jih v tistem trenutku najbolj potrebujem. Res ne vem, kaj bi brez nje, pa naj se to sliši še ne vem, kako klišejsko.

»Povej mi kaj o tem fantu,« se nasmeji, »če sta se sploh kaj pogovarjala,« še pomežikne zraven.

In tako začnem pripovedovati o včerajšnjem večeru, ki se je iz glasne zabave prelevil v druženje v dvoje.

***

»Ampak mi bo pa vse ostalo v lepem spominu,« rečem na koncu.

»Vau, Lora, nikoli si ne bi mislila, da boš ti pristopila do kakšnega fanta, čeprav kolikor sem slišala deluje res v redu. Škoda, da se ne bosta več videla.«

»Ah, boljše tako, nočem, da se spet vse uniči in da bom na koncu jokala. Naj ostane raje kot je.«

»Mogoče imaš prav, poleg tega pa se bosta mogoče še enkrat srečala. Morda takrat, ko bosta oba najmanj pričakovala.«

se nadaljuje …