ZAPISANO V ZVEZDAH (8. del)

ZAPISANO V ZVEZDAH

(8. del)

»Poglej gor,« rečem in s prstom pokažem na zvezdice na nebu.

»Kaj vidiš?« ga vprašam.

»Temo,« zamomlja.

»Ah si dolgočasen, poglej malo bolje. Ne moreš reči, da ne vidiš nič drugega.«

»Temo in zvezde. Zadovoljna?«

»Ne, nisem, ker ne gledaš dobro. Vsakomur, ki sem mu do zdaj pokazala zvezde, se je strinjal z mano, da so res nekaj posebnega in da če se res dobro potrudiš lahko vidiš marsikaj.«

»Mah ne nakladaj preveč,« se zareži, »prosim ne reci, da dejansko verjameš v horoskop in podobna astrološka sranja, ki naj bi modrovala, kar je zapisano v zvezdah.«

»O, jaz pa mislim, da moraš ti malce bolj odpreti svojo domišljijo. Zagotovo je vsaj delček tvoje usode zapisan v zvezdah, le verjeti moraš v to.«

»Ti si ena sanjačica,« me podraži in požgečka, da se od smeha začnem zvijati v njegovem naročju.

»Neh … nehaj … no … pro … sim,« zajecljam med smehom in upam, da bo uslišal moje misli.

»Okej, naj ti bo,« končno popusti, »a še vedno ne verjamem, v tvoje zasanjane ideje o zvezdah.«

»Kaj si po horoskopu,« sama ne odneham.

»A ti nisem ravnokar povedal, da si ne deliva istih misli? Bi rada še en napad žgečkanja?«

»Pa saj nisem rekla, da čisto zares verjamem v horoskop, ampak vseeno sem prepričana, da nekatere stvari držijo. Mislim zagotovo je nekaj na tem, da so si določena znamenja podobna, da nekatera bolj pašejo skupaj kot druga in podobno,« odvrnem.

»In ti bi sedaj rada preverila, kako kompatibilna sva si midva, kajne?« se mi posmehne.

»Ne,« rečem počasi, »samo zanima me. Čisto informativno,« dodam in ga pogledam z najbolj luškanimi nedolžnimi očmi, kar zmorem. In moje delo se obrestuje, ker njegove resen pogled prekrijejo jamice v licih, z očmi pa tako zelo zavije, da verjetno pri tem vidi še del svojih visoko miselnih možganov.

»Oven sem,« mi končno razkrije in prikliče nasmešek na moj obraz.

»Kaj se zdaj smejiš?« je radoveden.

»Ah nič, samo ugibala sem, kaj si in oven je bil v mojem ožjem izboru.«

»In med čem si še izbirala?«

»Med bikom,« se zasmejim.

»Zelo smešno,« pripomni, »kaj si pa potem ti?«

»Jaz sem pa strelec,« povem.

»In kako zelo sva si usojena? Ali nama po tvojih prepričanjih dobro kaže? Kako je zapisano v zvezdah?« mi postavi milijon vprašanj naenkrat, a sama le skomignem z rameni.

»Jaz že vem, ti pa lahko to sam odkriješ, da boš imel vsaj nek spomin name, glede na to da se danes vidiva prvič in zadnjič.«

Nič ne odgovori, le še bolj me objame in nič nimam proti, kajti tako zelo sem zaspana, da spregledam tudi vrtenje v glavi, ki se le še poveča, ko počasi zaprem oči.

***

Ostra bolečina v glavi in skelenje kolena. Ojoj. Sonce mi sije naravnost v oči in usta imam čisto suha. Le kje je voda? Vedno jo imam na nočni omarici v svoji roza steklenici. Še vedno z zaprtimi očmi iztegnem roko in začnem tipati ob postelji, a je ne dosežem, zato se iztegnem še bolj in …

»Auč,« z vso silo zletim po tleh.

Naravnost na glavo, saj me sedaj začne skeleti še na čelu. Prisilim se, da kljub soncu odprem oči in šele takrat ugotovim, da nisem v svoji sobi v našem stanovanju, ampak sem še vedno pri Lani na terasi. Sama. In sonce je že visoko na nebu. Oh, ne. Iščem telefon in kot »kura brez glave« norim po terasi ter zraven gledam še za svojimi petkami. Morale bi biti tu nekje. Ker pa je bolečina na glavi vseeno čedalje večja, potipam svoje čelo. Sem vedela. Kri. Samo še tega mi je manjkalo. Doma bodo ponoreli. Ko končno najdem svoj telefon in robčke, ki jih je očitno nekdo pozabil na klubski mizici na terasi, s katerimi si vsaj malo zaustavim krvavenje, pokličem svojo sestro. Ona bo to razumela.

»Ja? A pridem pote?« reče takoj, ko se oglasi.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.