ZAPISANO V ZVEZDAH (7. del)

Kasneje, ko sva z Oskarjem ločila glavi in sem sama spet ležala na pol v njegovem naročju ter sem mu zgodbo povedala do konca, me vpraša: »A te danes ni nič strah, da bi se tudi name navezala?«

Tiho sem in ne odgovorim takoj na vprašanje, ki v bistvu ni tako preprosto. Ne moremo sami odločati, kdo nam bo všeč in kdo se nam bo vtisnil globoko v srce, saj se te stvari preprosto kar zgodijo. Spet dvignem pogled in vidim temno rjave oči, ki ne izdajajo ničesar, a vseeno zrejo vame.

Zavzdihnem: »Dokler mi nisi postavil tega vprašanja, sploh nisem razmišljala o tem. V bistvu se je kar zgodilo. In niti sedaj ne vem natanko, kaj reči.«

»Če je tako, imam pa zate en predlog in želim, da res poveš svoje mnenje.«

»Prav,« odvrnem, »poslušam.«

»Kot vidiš sva bila oba že prizadeta, zaradi nekoga in sam iskreno sedaj ne iščem ničesar resnega. Morda bi med nama lahko obstajal samo ta en današnji večer, ki bi obema ostal v lepem spominu. Verjameš ali ne, že dolgo se nisem z nikomer tako zabaval in hkrati tudi resno pogovarjal.«

Ob teh besedah se nasmehnem in ga poljubim na lice.

»Če prav razumem, se danes razideva in se ne srečava več, ne piševa si ali karkoli drugega. Nihče ničesar ne obžaluje in nihče ni prizadet?« počasi ponovim njegov predlog.

»Poglej, vem, da je neumno in če …«

»Strinjam se,« ga prekinem.

»Resno?« se začudi.

»Popolnoma resno. Ideja mi je všeč, ker bi ta poletni večer rada ohranila v čudovitem spominu in če se ne ne srečava več, ga ne moreva pokvariti,« povem resno in povedanemu dodam še nasmešek.

Čutim, kako alkohol začenja popuščati in možgani se počasi vračajo pod moj popoln nadzor, kar je prav prijetna sprememba po celotnem večeru počenjanja neumnosti. Tiho tako sediva še nekaj časa in vsak zase premlevava besede, v bistvu jaz jih, kaj se plete po njegovi glavi, pa nisem ravno prepričana.

»Ampak vseeno moraš priznati, da je med nama neka kemija,« pretrgam tišino med nama, »mislim, takšna čudno prijateljska, kajne,« dvignem glavo in ga pogledam naravnost v oči.

Zajamra: »Samo ne mi s kemijo, ker si s tem predmetom nikoli nisem bil na ti.«

»Kako to?«

»Ah, saj sploh ne vem, ampak periodni sistem, atomi, molekule, preprosto vse to ni ravno moje področje. Bolje rečeno, mi gredo podatki pri vseh naravoslovnih predmetih skozi eno uho noter in skozi drugo ven.«

Zasmejim se in že hočem reči, kako so to moji najljubši predmeti in da mi to ne bi moglo biti bolj smiselno, ko nadaljuje: »A veš, da nikoli nisem razumel, kako se nekateri lahka poglobijo v vso to znanost in jih potem dejansko zanima.«

Ojoj, potem pa bom raje svoje besede obdržala zase, ker zagotovo ne želim vsega pokvariti in se z njim prepirati o smiselnosti naravoslovnih predmetov.

Zbudi me iz zamišljenosti: »Zakaj si kar utihnila? A se ne strinjaš z menoj? Mislim, ne deluješ mi ravno kot oseba, ki bi jo vse to zanimalo. Milijon številk, pa nekih čudnih znakov in postopkov … Sam dolgčas, kajne?«

Okej, to pa ni najbolj prijazen pogovor tega večera. Mogoče ga moji blond lasje zavajajo, a vseeno nisem kakšna stereotipna blondinka, ki ji je šola španska vas in večino časa preživi pred ogledalom, kjer opleta s svojimi dolgimi lasmi. Ponaredim nasmešek in se mu kar se da toplo nasmejem, da bi prekrila nekaj naraščajoče jeze: »Samo zamislila sem se, nič drugega. Torej … letos nimaš … teh predmetov na maturi, predvidevam,« razvlečem poved.

»Absolutno ne. Najbolj sem se veselil tega v tem letniku, to bo pravi raj zame,« se zareži, sama pa si želim, da bi se čimprej oddaljila od te teme, saj res ne želim izdati kakšen naravoslovni »frik« sem.

Oziram se po terasi in iščem primerno rešitev, ki bo najin pogovor speljala nazaj v varne vode in tako jo zagledam. Streho.

»Pojdiva tja,« pokažem na levo stran terase, kjer se temno rdeča streha dotika tal in kjer sva z Lano prebili ogromno večerov ter skritizirali ali prehvalili že preveč osebkov moškega spola. In tudi kozarček gina ni nikoli manjkal.

»Misliš splezati na streho?« vpraša Oskar in vstane s kavča. Poda mi roko ter še mene dvigne v stoječi položaj.

»A si ne upaš?« ga podražim in da bi mi dokazal nasprotno se prvi spravi na streho, čeprav v bistvu sploh ni visoko, pa še vse skupaj je precej položno.

Nič pretirano nevarnega, le ena zanimiva nočna dogodivščina. Še sama splezam za njim, se uležem zraven in glavo naslonim nanj, on pa me z roko objame ter potegne še bližje k sebi. Iz ptičje perspektive verjetno izgledava kot zelo prisrčen parček, ki leži na strehi in opazuje zvezde. Kako romantično. Ob teh mislih se mi na obraz prikrade nasmešek in Oskar očitno začuti, kako se poteze mojega obraza spremenijo, saj me vpraša: »Kaj se pa ti tako smehljaš?«

se nadaljuje …