ZAPISANO V ZVEZDAH (5. del)

ZAPISANO V ZVEZDAH

(5. del)

»Trenutno nimam punce, tako da ne skrbi. Nisem izkrivil nikogaršnje zaupanje, pa tudi če bi še imel dekle, me verjetno danes sploh ne bi bilo tukaj in tebe bi žal moram reševati nekdo drug.«

»Če bi še imel dekle,« ponovim za njim, »to pomeni, da si jo imel, kajne? Povej, mi kaj o tem, razen če je zate preveč boleče.«

»V redu je, ni mi težko povedati, čeprav tega običajno ne počnem, a bom zate naredil izjemo.«

Za nekaj sekund je tiho, nato pa začne pripovedovati: »Manco sem spoznal v drugem letniku gimnazije. S prijatelji smo bili na neki zabavi in tam sva se nekako zapletla. No, potem sva si začela dopisovati po različnih družabnih omrežjih in punca je bila res super, pa zabavna in … Ja, potem sva začela hoditi in res ogromno časa sva preživela skupaj. Skupaj sva bila devet mesecev, ko mi je povedala, da so jo sprejeli odbojkarsko ekipo v drugem mestu in da se bo morala preseliti ter tam nadaljevati s šolo. To me je res šokiralo, ampak stal sem ji ob strani in dogovorila sva se, da se bova obiskovala in saj veš, naredila vse, da se zveza obdrži.«

»Verjetno si jo imel res rad, kajne?«

»Ja.«

»Kaj se je zgodilo potem?« sprašujem še naprej, čeprav vidim, da mu ni najbolj prijetno nadaljevati s to zgodbo.

»Mesec dni po tem, ko se je preselila, mi je povedala, da želi narediti premor med nama in čeprav nisem bil za to, sem se na koncu strinjal. In čez dva tedna je na Instagramu objavila fotografijo z nekom drugim. Takšno, ne ravno prijateljsko,« zaključi svojo pripoved.

»Žal mi je,« rečem, »ampak sedaj si … že prebolel?«

»Ah, ja. Verjemi mi, da nekaj tednov po tistem šoku nisem bil najbolje, ampak sedaj sem že pozabil na vse, kar se je zgodilo. Sicer pa, hvala, da si prisluhnila,« mi pokloni še en nasmešek.

»Hvala tebi, ker si delil to z mano, čeprav me sploh ne poznaš. In hvala, ker si odgovoril na moje prvo vprašanje.«

Zasmeji se: »Sedaj si ti na vrsti. Ne glej me tako prestrašeno, saj ne bo hudo vprašanje. Samo … Aha, kako kaj tvoje ljubezensko življenje? Lahko mi poveš, kako na zabavah iščeš nedolžne obiskovalce in jih okupiraš.«

»To ni smešno. Tega navadno res ne počnem. Moraš mi verjeti,« ga zelo lepo pogledam, a se Oskar ob mojih prosečih očeh le še enkrat zasmeji: »Beseda je tvoja.«

Razmišljam, kje sploh začeti, da se mu ne bom zdela popolnoma obupana ali še huje zlomljena. Ker to namreč nisem. Sem le zelo prizadeta, zaradi vsega kar se je zgodilo v preteklem letu, pa tudi prej. Nočem mu pokazati, kako so nekateri dogodki načeli mojo samozavest in kako zelo žalostna sem bila. Zavzdihnem in nato končno spregovorim: »Pred dobrim mesecem dni me je neka oseba zelo prizadela.«

»Povej mi kaj več o tej osebi,« se nasmehne in z roko zdrsne skozi moje lase ter me poboža po licu.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.