Kljub stalnemu vrtenju v moji glavi mi ga uspe pripeljati do kopalnice v drugem nadstropju, kjer ni nikogar več ter nama zaradi glasbe, ki komaj ujame kotičke tega prostora, ni potrebno kričati.

»A sva sploh lahko tu zgoraj? Mislim, nikogar nisem opazil,« zanima Oskarja.

»Gostiteljica današnje zabave je moja najboljša prijateljica Lana in to je njena kopalnica, zato ti ni potrebno skrbeti, da bi naju kdo pregnal.«

»Aaa, zanimive informacije, ki bi mi jih lahko že prej povedala,« se zasmeji, sama pa sedem na tla.

»Leva omara, tretji predal od zgoraj. Tam bi morali biti obliži. Pa še kakšna brisačka, da si lahko obrišem kri,« mu podam navodila.

»Za nekoga, ki ne zna hoditi, ti grejo navodila kar dobro od rok,« se zareži in mi poda kozarec z vodo, »na poti gor sem ga vzel,« mi pojasni.

Spijem cel kozarec, medtem ko mi Oskar čisti rano, čeprav sem mu večkrat rekla, da to ni potrebno in da zmorem sama. A je vztrajal. In ne morem ravno reči, da me moti, kako se nežno sprehaja z mokro brisačko po moji nogi in se me vsake toliko časa še dotakne.

»Torej …« začnem.

»Ja?« me nagajivo pogleda.

»Ah, daj no, ne me hecat.«

»Saj te ne, ampak si mislim, kaj boš rekla in ti že lahko povem, da je odgovor ja.«

»Ja?« se čudim.

»Lahko me vprašaš, kar želiš. Saj sem ti prej obljubil.«

»Oh. Kako si vedel?«

»V očeh ti piše, Lori,« se nasmehne.

»Ou, potem si me pa dobro prebral. Čestitam. Ampak veš kaj bi bilo še boljše?«

»Poslušam.«

»Da se greva igro zares. Jaz sprašujem, ti sprašuješ, kar ne želiva odgovoriti, nadomestiva s pitjem.«

»Kdaj drugič z veseljem, ampak danes bova ta zadnji del preskočila. Nič alkohola več zate danes. Samo vprašanja.«

»Ah, no prav. A si že?« pogledam proti kolenu oblepljenemu z obliži s potiskom pujse Pepe.

»Zakon!« vzkliknem, »to je bila moja najljubša risanka. Hvala,« rečem in mu skočim v objem.

»No, a greva sedaj gor? Boš videl, kako lepo se vidijo zvezde. Sploh danes je perfektno nebo za opazovanje teh drobnih pikic nad nami.«

Po stranskih stopnicah se povzpneva na zgornjo teraso, ki je polna različnih rastlin, zaradi katerih vse skupaj spominja na džunglo. Na sredini se nahajata rdeč kavč in majhna lesena miza, ki se jima takoj približam ter zasedem svojo polovico. Oskar se mi pridruži in občuduje razgled na celotno mesto v ozadju. Hiša moje prijateljice ne stoji čisto v centru, ampak na obrobju, in sicer v naselju, ki se razteza čez bližnji hrib, zato se speče mesto vidi še toliko bolje. Pa še skoraj popolna tišina je, saj je zvok glasbe iz spodnjih prostorov, zadušen.

»Hmmm …« zamrmram.

»Kaj te muči?«

»Ne vem, kje začeti,« se zasmejim.

»Govorjenje ti gre odlično od rok, tako da po mojem ne boš imela prevelikih težav,« odgovori in se nasloni nazaj, nato pa me objame okoli ramen in me povleče k sebi. Vsekakor ne morem reči, da me ta položaj moti, sploh ker te nočne temperature že nakazujejo, da se poletje bliža koncu in da bom morala svojo kratko majčko zelene barve počasi pospraviti na dno omare.

»Je tako v redu?« se pozanima, sama pa se samo široko nasmehnem in rečem: »Še nikoli bolje.«

Pomolčim še nekaj trenutkov in nato vržem na plano najbolj neumno vprašanje: »A imaš dekle?«

»Ojoj, Lori. Ti si pa začela s težkimi vprašanji,« se zareži.

»Ups, oprosti, verjetno … ne bi smela. Em, bom vprašala … nekaj drugega,« zjecljam.

Poboža me po laseh in se zasmeji: »Saj nisem rekel, da ne bom odgovoril. Le, da si začela s težkimi in kar strah me je, kaj vse me še čaka.«

»Oh,« sem zmedena in glavo naslonim nazaj nanj.

se nadaljuje …