Še zadnja iskra ogromnega neonskega opozorilnega znaka v moji glavi ugasne in njegovim besedam samo pokimam. Kot da bi samo čakal na mojo potrditev, glavo nagne proti meni in se s svojimi ustnicami dotakne mojih. Občutek je božanski. Raje ne bom razmišljala, koliko dekletom je že ukradel poljube, ker se zna presneto dobro poljubljati. In kako lepo diši. Prav popoln mehčalec imajo doma. Joj, Lori, nehaj razmišljati take neumnosti. Včasih res sovražim svoje pijanske misli. Le kdo poleg mene še lahko razmišlja o mehčalcu oblek fanta, s katerim se poljublja. Bolje, da pozabim na prijeten vonj, ki draži moje nosne čutnice in samo uživam v njegovem objemu. Močne roke, ki se me dotikajo in široka ramena, zaradi katerih sklepam, da je športnik. Moram ga vprašati. Kasneje. Trenutno čisto preveč uživam. In tega si vsekakor ne mislim pokvariti. Nekaj trenutkov kasneje, ko se najine ustnice ločijo in se moje privihajo v srečen nasmešek, ostanem ujeta v njegovem objemu z glavo naslonjeno na njegove prsi. Zaprem oči in zdi se mi, da bi brez težav zaspala kar stoje.

»Lori,« zašepeta ob moje uho, da me prijetno zaščemi. Pokimam in ga pogledam v oči.

»A greva tja gor?« pokaže na teraso na strehi hiše, ki je popoln skrit kotiček za pogovore. Ali kaj drugega. Še enkrat pokimam in ga primem za roko, saj moje noge še vedno niso najbolj stabilne in pred njim vsekakor ne mislim vijugati po potki kot najbolj netrezno bitje na tej zabavi. Že mu hočem zastaviti pomembno vprašanje, ko me prehiti zvonjenje njegove mobitela. Potegne ga iz desnega žepa in spusti mojo roko.

Oglasi se: »Ja? Aha.«

Želim se malce odmakniti, da ne bo izgledalo, kot da prisluškujem, zato se po potki odpravim do vrat, do katerih vodijo štiri stopnice. To ni nič, ampak v trenutnem stanju se mi zdi plazenje še najbolj varna izbira, če želim priti do vrha. A vseeno ne želim izpasti tako zelo pijano, pa tudi to ni ravno preveč damska izbira. Pogumno se odpravim naprej, a mi že prva stopnica predstavlja preveliko oviro, saj se zapletem z nogami in zletim po tleh. Auč.

»Sranje, morem iti,« zaslišim Oskarja v ozadju, ki priteče za mano.

Počepne k meni na tla in me začne spraševati: »Lori? Si v redu? Kaj se je zgodilo?«

Izgleda kar malce prestrašen zame in mislim, da mi je to prav všeč.

»V redu sem. Samo … Samo koleno me boli,« zajamram, »verjetno sem se opraskala.«

»Daj, da vidim,« odvrne in s svetilko na telefonu posveti proti mojemu levemu kolenu.

Svetloba pokaže kri, ki teče po moji nogi iz rane in kamenčke, ki so se prijeli v kožo in jo odgrnili. Sedaj, ko sem posledico mojega padca pogledala od blizu, boli še bolj kot prej.

Žalostno zavzdihnem: »Kaj pa sedaj?«

»Hecna si, Lori. Mislim bi si, da boš zagnala cel vik in krik, a kar dobro prenašaš tole.«

»Nisem takšna boječka, kot izgleda,« povem in se poskušam vstati s tal.

»Pridi, greva poiskat kopalnico, da oskrbiva tole tvojo nezgodo na nogi,« se prijazno nasmehne in me prime za roko.

»Vem, kje je kopalnica,« ga povlečem za roko, ko stopiva skozi vrata in nama ušesa napolni glasna glasba, okoli naju pa se gnete ljudi.

se nadaljuje …