ZAPISANO V ZVEZDAH (2. DEL)

ZAPISANO V ZVEZDAH

2. del

»Najbrž ne boš spala sedaj, ali pač,« se spet zasmeji.

»Ne … Ne, ne bom, samo … Ali bom zaspala, ali pa preveč govorila,« zajamram kot kakšna triletna punčka, »in po vrhu vsega bodo to same neumnosti.«

»Jaz se rad pogovarjam. Če bodo neumnosti, bo pa še trikrat bolj zanimivo,« zaključi.

»Prav. Tako ali tako sem imela namen spoznati mojega najboljšega prijatelja ta večer.«

»Ni problema, ti kar sprašuj. Samo … Vsaj malce se me usmili. Ne napadi me s težkimi vprašanji že na začetku,« mi pomežikne.

»Ja, ja. Saj to vem, ne igram se prvič te igre.«

»Auč. To pomeni, da nisem samo jaz tvoj najboljši prijatelj,« se zaigrano začudi.

»Ne, danes si. Ampak kdaj prej sem si pa našla koga drugega,« pojasnim in v svojem zaradi alkohola uničenem spominu brskam za podobnimi prijatelji. En, dva, tri … Šment, no. Vedno si najdem nekoga, ki tisti večer pazi name, kar niti ni tako slabo. Ali pač?

»Sem vedel, da nisi tako pridno dekle, kot izgleda na prvi pogled,« se zareži.

»Pa saj z nobenim od njih nisem zabluzila,« odvrnem in v mislih tolčem po glavi, ker kvasim takšne neumnosti. A ne morem biti vsaj enkrat tiho in ne povedati prve stvari, ki mi pade na pamet.

»Kaj pa z mano? A so to tvoji skriti nameni?« se zareži in precej očitno je, da se zabava ob mojem opitem blebetanju.

Glavo skrijem med roke in zmajem z njo. »Torej to pomeni ne,« žalostno vpraša.

Dregnem ga in spet začnem nakladati: »Sedaj so najprej na vrsti moja vprašanja, nato pa …«

»Ja?«

»Nato pa bomo videli,« dokončam stavek, »najprej se morem strezniti.«

Ponovno se začne smejati, da njegov globok glas odmeva po celem dvorišču, na katerem sva sama, saj se vsi ostali gnetejo v hiši ali pa na zadnji terasi.

»In ti si tako prepričana, da si jaz tega želim ali pa da bi jaz to sploh želel narediti,« začne drezati vame, »si pa kar samozavestna, Lori.«

»Aaaaaa,« spustim jezen zvok, »si pa res neumen,« zaključim, se obrnem stran od njega in se poskusim vstati, čeprav še sama ne zaupam svojim nogam, da me bodo držale pokonci.

»Čakaj, čakaj, kam pa greš sedaj?« reče in me ujame zadnji hip, preden bi me zaneslo in bi se spet zložila po tleh. Le da bi tokrat verjetno pristala v sveže pokošeni travi, namesto v njegovem naročju, zato sem mu celo hvaležna, da je vstal in pohitel za mano. Čeprav sem zelo jezna nanj. Kako si sploh drzne norčevati iz mene. A vseeno je kar luškan. Njegov obraz ima tako lepe poteze, pa oči, v katere bi lahko kar zrla in zrla, a se ne bi naveličala. Temno rjave so, takšne kot … kot … No, čudovite, pač, ker se trenutne primerjave ne morem spomniti. In ti temno rjavi lasje, rahlo skodrani in razmršeni, še bolj poudarijo njegove ličnice, v katerih nastanejo jamice, ko se nanje prikrade nasmešek. Ko ga sedaj pogledam v obraz, šele opazim, kako visok je. Ali pa sem jaz majhna. Saj je vseeno. Zdi se mi popoln, čeprav sem si ga do sedaj ogledala le v soju majhnih lučk z drevesa, ki le delno osvetlijo prostor med nama. »Kaj me tako gledaš,« zamomljam, čisto zatopljena v njegove oči, ki preiskujejo moj obraz. »Hecna si, Lori,« ponovi že tretjič v pol ure od kar sva se spoznala in stopi še korak bližje k meni. Najina obraza sta le nekaj centimetrov narazen in samo malo manjka, da bi se dotaknila njegovih ustnic. V glavi mi piskajo ogromni neonski opozorilni znaki, naj tega ne počnem, da to ni pametno ter da bom obžalovala. A ker je moj miselni del možganov danes zvečer že zdavnaj zatajil, bom spregledala tudi ta opozorila. Z levo roko se moj novi prijatelj dotakne mojega lica in spalcem poboža po njem. Vem, kaj bo sledilo in vem, da imam še vedno čas, da se umaknem. A nekaj me vleče k njemu, nekaj me prisili, da obstanem na mestu in mu še naprej zrem v oči. In seveda morem biti jaz tista, ki pokvari trenutek med nama, saj čisto mimogrede zinem: »Jaz se ne poljubljam z neznanci, mislim … ne kar …«

Prekine me. »Zame boš torej naredila izjemo, kajne Lori,« reče in mi pokloni najlepši nasmešek tega večera.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja