ZAPISANO V ZVEZDAH

1. del

Vhodna vrata se zaloputnejo za mano in opotečem se po stopnicah na zelenico pred hišo, v kateri buči glasba. Notri je prava norišnica. Zadnja zabava pred vstopom v četrti letnik, ki nas čaka čez pet dni. Sploh ne morem verjeti, da dejansko vstopamo v zadnje leto srednje šole in da se počasi spet končuje neko poglavje. Malce me je strah, a … Danes zagotovo ne bom preveč razmišljala o tem. Trenutno mi je vse skupaj preveč smešno. Spotikam se ob svoje noge, da vsebina kozarčka, ki ga držim v roki, pljuska čez rob. Mislim, da je vodka. Ali pa gin tonik. Saj ne vem. Preden sem iz zadušljivega prostora pobegnila na svež, že skoraj jesenski zrak, mi je kozarec podala najboljša prijateljica, nato pa se vrnila k »prijateljčku«, ki ga je verjetno spoznala današnji večer. Prav občudujem jo, kako ji vedno znova uspe spoznati ljudi na teh glasnih zabavah polnih netreznih ljudi. Nekaj takega kot sem sedaj sama. Ups. Saj vem, da ne bi smela danes pretiravati. Ampak z družbo, s katero sem se danes prikazala tukaj, smo nekajkrat nazdravili in potem se je svet okoli mene počasi začel vrteti ter vse je bilo neznansko zabavno. Pa še dobila sem ogromni dar govora. Sedaj sem tako utrujena, da bi v trenutku, ko bi sedla na tla, lahko zaspala. Premaknem se še nekaj metrov naprej do drevesa, katerega sorta me sedaj res ne zanima in se je tudi ne morem spomniti, čeprav so rastlinice moje močno področje pri biologiji. Ko pristopim bližje, vidim, da nekdo že poseda pod njim. Fant je. Ali moški. Bolje pogledam. Ne, mojih let je. Zagotovo čisto prisebna ne bi pristopila do njega, a se mi sedaj to zdi kot najboljša ideja vseh časov. Upam, da je ne bom obžalovala.

Stopim še tišje kot prej in se počasi priplazim za njegov hrbet. Mislim, da me sploh ni opazil. Iztegnem roko, da bi ga potrepljala po rami, a se nenadoma obrne in me prestraši. Zapletem se z nogami in padem v njegovo naročje.

»Kaj hudiča pa počneš? Ne moreš me kar napasti,« me začne napadati, »poglej, še cel sem se polil.«

»Vidim,« se zarežim nazaj, a se še vedno ne premaknem iz položaja, v katerem sem pristala, »če se ne motim je tole pivo, kajne. Tega vonja res ne morem prezreti.«

Še naprej drezam vanj. »Smešno, deklina,« prhne, »morda bi se ravno zato morala vstati in oditi, da ne boš povzročila še več težav.«

Zdaj je že precej slabe volje in očitno ni zadovoljen s položajem, v katerem sva. Morda ima dekle. Čeprav verjetno ne. Mislim, zagotovo bi me že postavil na noge, če bi mu šla tako na živce.

»Nekako mi je tukaj kar všeč. Bom poskusila prezreti polito pivo,« skomignem, sklonim glavo in se trenutek za tem začnem na polno smejati. Ob levem ušesu slišim tudi tihi hehet mojega novega prijatelja, zato ust ne morem imeti dolgo zaprtih: »No, pa sem že mislila, da ne premoreš niti kančka dobre volje, kaj šele kakšnega nasmeška.«

»Naj ti bo. Morda res nisva najbolje začela, a lahko to verjetno popraviva. Jaz sem Oskar,« iztegne roko proti meni.

Nekaj časa jo gledam, nato pa se končno rokujeva: »Moje ime pa je Lora. In za današnji večer si moj najboljši prijatelj,« se zarežim in se stisnem k njemu.

Joj, pa kaj je z mano narobe. Če me bo sedaj odrinil, bom situacijo, na katero je ravno posvetila luč, še bolj ovila v temo. Ampak ničesar ne naredi. To je dobro, ali ne. Potem pa na pasu začutim njegove roke, ki me še bolj stisnejo v naročje in občutek je popoln.

»Tole mi je pa všeč,« bleknem in si hip za tem prekrijem usta z roko, da bi bila utihnila. Ta pijanost me bo spravila v več osramočenih trenutkov, kot sem jih sploh kdaj imela v življenju, pa je teh že sicer bilo preveč.

»Hecna si, Lori,« mi odgovori, a ne reče nič posmehljivega.

»Lori,« ponovim za njim, »to mi je pa všeč,« zašepetam in glavo naslonim na njegovo ramo.

V mojih možgančkih je trenutno prevelika zmeda in popolnoma vseeno mi je, kje sem, tudi če je to popolni tujec. Pa še tako se mi vrti. Zavzdihnem.

»Kaj je narobe?«

»A vidiš te lučke,« pokažem na zunanje luči napeljane na vrveh med drevesi, ki ustvarjajo popolno poletno atmosfero. Pokima mi.

»No, te lučke se v mojem pogledu nenehno vrtijo in vrtijo in …« govorim in maham z rokami.

Tišino, ki leže med naju, ko glavo namestim nazaj na njegovo ramo, prekine zvok njegovega smeha.

»Lori, hecna si.«

»To si mi že rekel danes,« se postavim pokonci.

»Vem. In morda bom še nekajkrat ponovil, ampak mislim resno. Pa da na bo pomote, to se mi zdi enkratno.«

»Prisežeš,« zamomljam.

»Prisežem,« se iskreno nasmehne in me poboža po licu, sama pa samo zaprem oči.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.