MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ?

(22. del)

Ne vem, kako dolgo sem spala. Morda deset minut, pol ure ali pa celo več ur. Nimam pojma. Pa saj me niti ne zanima. Vseeno mi je za vse. Ampak zakaj se mi potem v glavi še vedno vrtijo določeni prizori. Zakaj vidim Vidov razočaran izraz, ki odvihra iz moje sobe in sebe, ki jokam kot dež. Na obrazu imam še vedno posušene solze, ki so enkrat sredi spanca prenehale teči. Pa vendar to ni bilo dolgo nazaj, kajti moja blazina je še vedno premočena. Z nočne omarice pograbim mojo najljubšo plišasto živalco. Opičjega mladička z modro rutico, ki sem mu jo privezala pri desetih letih. Ravno takrat, ko me je moj najboljši prijatelj prvič zapustil. In ta rutka je njegova. Podaril mi jo je dan preden so se odselili ter rekel, da je to za njegovega prijatelja Benija. Tako je mojo opico poimenoval nekaj let prej, ko je bil obseden z risanko Ben 10 in sva jo morala gledati ves čas.

Ob teh spominih moje solze ponovno pritečejo in tokrat zmočijo še mojega Benija, ki ga stiskam k sebi. Zavedam se, da sem uničila prav vse, a sem še vedno zelo jezna nanj. Preprosto si ne morem pomagati. Obrnem se na drugo stran, še vedno z Benijem v naročju in zagledam pismo, ki sem ga prej v jezi odvrgla na posteljo. Razprem papir in preberem. Pa še enkrat. In nato še tretjič. A vsakič piše enako. Mislim, tako kot prej, a očitno nisem bila dovolj pozorna. Ves čas sem videla le, da je posnetek napačen in da je verjetno prišlo do pomote. Ampak nisem prebrala do konca, kjer navedeno, naj posnetek pošljem ponovno in da bodo naredili izjemo ter mi prisluhnili še enkrat. Ne morem verjeti. Kako sem lahko tako neumna, da tega nisem videla že prej. Samo en stavek, ena čisto preprosta poved, bi lahko spremenila celoten potek dogodkov. Če bi jaz le prebrala do konca. In to bolj pazljivo.

V tistem trenutku potrka na vratih, kljuka se premakne in v sobo stopi moj brat. Jaka. Vrata zapre nazaj, sede in se nasloni nanje. Pokaže na prostor zraven sebe in ob tem se kotički mojih ustnic celo malce privihajo v nasmešek, saj sva to počela že kot otroka. Nekoč, mislim, da sem bila stara približno sedem let, sem padla s kolesa in to naravnost v grm cvetočih vrtnic. Odrgnila sem si roke, trni so se mi zapičili v noge in jokala sem cel dan. Bolelo in skelelo me je, bolečina pa ni popustila niti zvečer, ko bi morala zaspati. Takrat je na vrata potrkal Jaka in storil popolnoma enako kot sedaj. Sedel na tla, se naslonil na vrata in počakal name.

»Sestrica,« reče Jaka in me pogleda naravnost v oči, ko sedem zraven njega.

»Ja,« zasmrkam.

»Rad bi slišal eno zgodbo in mislim, da samo ti znaš tako dobro pripovedovati.«

Ob tem se spet malce nasmehnem, nato pa začnem. In to na začetku, čeprav ne vem natanko, kje to je. Morda je to tisti obisk knjižnice in prijazna, nad Vidom očarana knjižničarka. Ali pa skupno učenje. No, tam nekje je začetek, ko je najino prijateljstvo počasi začelo razpadati.

***

»Rubi, veš, take stvari se zgodijo same od sebe. Ne moreš vplivati na to, v koga se zaljubiš, kdo ti je všeč in kdo ne. Pač se preprosto zgodi.«

Prav hecno je poslušati starejšega brata, kako razpravlja o ljubezni, čeprav so pri njem v ospredju kratke avanture, medtem ko je prava ljubezen zaenkrat še bolj v ozadju. Ampak očitno že ve nekaj o tem.

»In kaj naj sedaj naredim? Poglej, vse sem vendar uničila,« zavzdihnem.

»Morda je bolje, da ga sedaj pustiš pri miru, da malce zadiha in si zbistri glavo.«

Samo prikimam in še bolj objamem Benija, ki ga še zmerom držim v roki.

»Kaj če bi raje končno poslala ta posnetek, mislim pravi posnetek.«

»Kaj pa potem? Nisem navajena ne imeti Vida v svojem življenju.«

»Saj imaš Kajo in Saro. Vedno ti bosta stali ob strani, poleg tega pa je v torek že konec pouka in med počitnicami imata oba čas, da razmislita o dogodkih, ki so s zgodili.«

V tišini sediva in sama premlevam njegove besede. v bistvu ima prav. Večkrat bi ga morala poslušati. V roke vzamem telefon in prijateljicama napišem, da se jutri vidimo na popoldanski kavi, nato pa ga izklopim, ker se je danes zgodilo že čisto preveč.

Pogledam brata ob sebi in vprašam: »Torej, boš skupaj z mano še enkrat oddal posnetek?«

Čez en mesec …

Sedim za mizo v svoji sobi v Gradcu, ki je sedaj že teden dni moj začasni dom, ko živim svoje sanje. Ja, uspelo mi je. Sprejeta sem bila in tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Ne, lažem. Spremenila bi samo eno stvar, ampak morda je bila usoda pač taka. Stvari so se morale tako odviti in sedaj gledam samo še naprej. Pred mano na mizi leži bel list papirja, v rokah imam nalivno pero in če ne bom kmalu začela pisati, se bo posušilo. Začnem …

Dragi Vid!

Ne morem verjeti, da je že en mesec, od kar sva se zadnjič videla. Pa sploh nočem pogrevati takratnih dogodkov, le želim, da veš, da mi je žal in upam, da bo čas zakrpal luknjo, ki sva jo ustvarila.

Kot vidiš, mi je uspelo. Sprejeli so me na poletno glasbeno šolo in neizmerno uživam. Toliko novih obrazov, znanja, izkušenj … Naravnost popolno je. Še bolje, kot sem si sploh lahko predstavljala. Sicer se čez dober teden že vračam domov, a vseeno bom prinesla ogromno lepih spominov.

Še nekaj novega je v mojem življenju. Po tistem (saj veš, najin prepir) sem se opogumila in končno šla na izpite, da bom lahko začela voziti. Tako dolgo si me prepričeval, da naj začnem, potem pa mi je naenkrat zasvetila lučka, da ne želim, da me drugi ves čas vozijo okoli. Moram biti malce bolj svobodna, pa tudi samostojna. Čeprav sem najine skupne vožnje vedno oboževala. Glasba, smeh, včasih resni pogovori, vse je bilo nepozabno.

No, ne bom predolga, ker niti ne vem, če se želiš pogovarjati z menoj. Kakorkoli, upam, da si dobro in me še nisi popolnoma izbrisal iz svojega življenja. Mogoče se kmalu spet srečava, če ne druga pa na šolskem hodniku jeseni in obljubim ti, da ne bo nerodnih trenutkov.

Hvala ti za vse. Vedno si bil moj najboljši prijatelj in vedno boš. Tebe ne more nihče zamenjati.

Rubi

P. s.

Če mi boš odgovoril, bom imela prečudovit dan.

KONEC

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.