MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ?

(21. del)

»Kako kaj glava,« glasno vdre v mojo sobo Vid.

»Kot prvo ustrašil si me in kot drugo sem imela že boljše čase s svojo glavo,« odvrnem.

»Torej boš drugič precej manj pila, predvidevam,« se zasmeji.

Zavijem z očmi in ga kar se da resno pogledam: »Kaj meniš?«

»Da bom raje mnenje obdržal zase.«

»Pametno zate,« rečem,« sicer pa, a lahko sedaj končno pogledava kuverto. Že cel dan me daje radovednost.«

»Zato sem tukaj,« skomigne z rameni in začne preiskovati sobo, da bi našel to zame sveto ovojnico.

»Jaz jo bom prva odprla, potem pa jo dobiš še ti v roke, zmenjeno?«

»Seveda, samo odpri že enkrat,« je sedaj nestrpen tudi moj prijatelj.

S pisalne mize pograbim belo ovojnico in s škarjami odrežem vrhnji del, da bi prišla do glavnega dela. Do ključnega odgovora o tem ali sem sprejeta ali pa ne. Razrezan ovoj odvržem kar na tla in se zatopim v črne črke na sivem papirju. Berem in berem in … Skoraj me zadane kap. Ne, to ne more biti prav. Še enkrat preberem, ampak tudi besedilo mi še vedno sporoča enako. Nekaj je narobe. To vendar mora biti napaka. Saj sem bila zraven, ko sem pošiljala in … Oh, ne. Vid. On je dodal posnetke in na koncu stisnil gumb za pošiljanje.

»Je vse v redu? Nekam bleda si. Rubi?« me vpraša Vid.

»Em, to je … Čudno. Mislim, kako si lahko to naredil?«

»Kaj?! Jaz nisem naredil ničesar. Rubi, prisežem, ne vem o čem govoriš, ampak ne more biti moja krivda.«

»A da ne? No, pa poglejva,« se začnem dreti, »le kdo je poslal mojo prijavnico skupaj s posnetki? Ti! Kar pomeni, da si ti naredil napako.«

Sedaj tudi Vid začne izgubljati živce, ker povzdigne glas in odgovori: »Ja, jaz sem poslal. Ampak to, kar sva skupaj pripravila. Mislil sem, da ti še sto let ne boš naredila ključnega koraka, zato sem ga jaz.«

»Pa si vseeno zafrknil. Zakaj preprosto ne moreš sprejeti krivde. Pač nisi vedno popoln. Tudi ti delaš napake vendar,« kričim, »in to je ena izmed teh.«

»Ne boš me obtoževala brez dokaza. Pa kaj je spet s tabo?«

»Kaj je z menoj? Resno?! Raje sebe to vprašaj.«

»Odpri!«

»Odprem naj kaj,« zapiham od jeze.

»Mail, vendar. Ne boš prevalila vso krivdo name, če nimaš dokaza.«

Odprem svoj prenosni računalnik in roke se mi tako tresejo, da komaj odtipkam svoje geslo. Začnem brskati po svojem poštnem predalu in preden najdem iskani mail, vsaj desetkrat preletim stran.

»Lahko bi mi pomagal,« zabrusim Vidu.

»Pa kaj še. Ne boš se kot nora jezila name, potem pa zahtevala pomoč. Pozabi. Jaz se te tvoje igrice, ki si jo pričela že včeraj, ne grem več.«

Računalnik vržem na posteljo in ga zelo jezno pogledam. Ne, besna sem. Pa tudi v njegovih očeh se bliska jeza. Stopim korak naprej, jasno pogledam v te bliske in začnem s svojim kričečim izpadom: »Veš, nisem samo jaz čudna in takoj nehaj s temi obtožbami.«

Sploh ne uspem končati, ker me prekinejo njegovi razburjajoči se glasovi: »Obtožbe? Pa saj si ti začela, hudiča! Rubi, jaz te res več ne razumem. To ne vodi nikamor. Nisem jaz kriv za ta prekleti mail in žal mi je, če nisi sprejeta, ampak ni moja odgovornost.«

»Čigava pa? Nisem jaz pošiljala. A mi boš že enkrat verjel,« se začnem jokati in takrat res na plano privrejo vsa moja čustva.

Vsa žalost, razočaranje, bolečina in zaljubljenost, ki so me preganjala zadnje dni. Vse pride na plan in ne morem si več pomagati. Morda bo tole konec najinega prijateljstva, ampak ne gre drugače.

»Še enkrat ti bom povedal. Jasno in glasno. Poslal sem to, kar sva skupaj pripravila. Nič več in nič manj. Zato utihni v tem trenutku in ne delaj drame,« se na koncu že prav dere Vid.

Globoko v sebi vem, da sem za tale prepir kriva sama in da je popolnoma nepotreben ter da morda Vid celo govori resnico. Kaj pa vem. Nič več mi ni jasno. Še najmanj pa zmeda, ki je nastala v mojem srcu. In glavi. Mogoče sem to kreganje izzvala, ker danes zjutraj niti z besedo ni omenil najinega poljuba in me je to žrlo celo pot domov in nato celotno popoldne. Še sedaj bi najraje zakričala, če mu je to kaj pomenilo. Zakaj je to sploh naredil, zakaj je še bolj zapletel moje življenje. Ampak vem tudi, da lahko človeka spravim ob živce, ko se prepiram ter sem lahko zelo nesramna.

In točno to naredim: »Torej ti je vseeno zame? Priznaj. Ni ti mar, če sem sprejeta v to neumno šolo, ker boš ti tako ali tako na polno užival to poletje. In se zapletel z vsakim dekletom, ki bo stopilo na tvojo pot. Samo, da to ne bom jaz,« se še naprej jočem in solze derejo po mojih licih v potokih.

»Vedel sem. Problem sem jaz. Ne to kar sem naredil, ampak tvoja nora zatreskanost vame,« povsem mirno odgovori.

»Nora?!« se zaderem in v tistem se z vso silo odprejo vrata moje sobe.

Jaka in Matej. Samo še njiju sem potrebovala, da bo ta prepir bolj zabaven. Jezno ju pogledam, kar naj bi pomenilo, da nisem niti najmanj navdušena nad njunim prihodom, a očitno ne dojameta, ker Matej že začne s svojim zaščitniškim napadom: »Kaj se dogaja med vama? Rubi? Vid? Ne moreta se dreti, kot zmešana in pričakovati, da vaju bomo vsi v hiši poslušali.«

»Ja, saj vem … Em, oprostita, ampak sedaj pa pojdita ven in naju pustita, da …«

»Rubi, pa saj ti jokaš. Kaj je narobe? Vid, kaj si ji naredil?« začne Matej noreti po sobi, a ga Jaka takoj ustavi: »Umiri se, no. Ni potrebno, da se še ti razburjaš. Verjetno obstaja čisto preprosta razlaga, kajne.«

»Ne vem, samo ne vmešavajta se,« začnem, a me prekinejo solze, ki ponovno pritečejo.

»Če mi takoj, ne povesta, kaj je narobe, bom …«

»Pa daj nehaj!« povzdigne glas še Jaka in moje umirjeno popoldne se začne spreminjati v nočno moro.

Vida sploh ne upam pogledati, a vem, da je zelo jezen name.

»Oprosti,« bleknem in se končno ozrem k prijatelju, ki pa mi pogleda ne vrne, a vseeno zavzdihne: »Prej bi razmišljala. Jaz dajem odpoved in odhajam.«

»Čakaj, kakšno odpoved?« vprašam skozi jok.

»Odpoved za biti tvoj najboljši prijatelj,« odgovori in zaloputne z vrati.

Matej se takoj hoče pognati za njim, a ga Jaka na srečo ustavi.

»Lahko sedaj prosim odideta. Jaz bom v redu,« povem, a se trenutek za tem, ko zapustita mojo sobo, sesedem na posteljo in še močneje zajokam.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.