MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ? (20. DEL)

MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ?

(20. del)

Čivkanje ptic na drevesih. Nekdo je zagnal avtomobil in speljal. Otroški smeh. Pasji lajež in rahel vetrič, ki zamaje veje najbližjega drevesa, da se te podrsajo ob hišo in spustijo smešen zvok. In huda bolečina, ki preseka skozi moje možgane. Oh, ne. Očitno je glavobol zbudil tudi moj misleči del glave, ker se počasi začenjam spominjati včerajšnjih dogodkov. Ampak ti niso najlepši. Oziroma ne. Eden je prečudovit, a prepovedan in se v treznem stanju zagotovo ne bi zgodil.

»Jooj,« zajamram še v blazino in oseba, ki leži zraven mene se zasmeji: »Kaj te trenutno najbolj skrbi? Tvoj izgled, kaj bodo rekli doma ali včerajšnje dogodivščine.«

»Kaj pa, če rečem kar vsi trije tvoji predlogi in še milijon drugih,« odgovorim.

»Pošteno,« se zareži nazaj.

Šele sedaj sem pripravljena počasi odpreti oči, ker že skozi veke čutim sončno svetlobo, ki seva skozi okno in prav nič mi ni všeč, kako še povečuje mojo bolečino v glavi. Pomanem si oči in zagotovo boljše, da tega ne bi naredila, saj ima na rokah črno-rjave madeže moje maskare in pudra.

»Oh, pa ne še to,« se začnem pritoževati, »in niti slučajno me ne poglej,« dodam, a prepozno.

Prijatelj zraven mene se že reži na ves glas in niti vedeti nočem, kako neumno izgledam. Verjetno kot kakšen slabo nališpan klovn.

»Zelo … Hmmm … Dobro izgledaš,« se ne preneha smejati, sama pa bi ga najraje zadavila.

Se mora res ves čas delati norca iz mene. Pograbim blazino in ga z njo udarim po glavi, da zastoka, a vsaj preneha s svojim nadležnim smehom.

»Oprosti, ampak res izgledaš smešno,« skomigne.

»Saj vem. No, kakorkoli, si lahko sposodim čistilo za ličila od tvoje mami?«

»Ja, seveda, samo ne boš ga našla.«

»V redu, torej mi ga boš ti prinesel,« odvrnem.

»Em, tudi to ne morem.«

»A me ti zafrkavaš? Ja, itak da me. Daj no, Vid,« ga proseče pogledam.

»Ne, saj se ne hecam, ampak moja mami ne nosi ličil in zato doma nimamo teh pripomočkov ali karkoli že pač potrebuješ.«

»Dan je iz trenutka v trenutek slabši,« zaploskam sama sebi in usedem na posteljo, »pa še glavo mi bo vsak hip razneslo.«

»No, imam pa nekaj za glavo,« se spet zareži Vid.

»Ha ha,« ga grdo pogledam, »ampak boljše kot nič. Pa še, a me lahko prosim čimprej odpelješ domov.«

»Seveda, samo oblečem se,« odgovori, »ti pa greš lahko tudi taka,« me pogleda in njegov obraz spet prekrije tisti režeči se nasmeh. Po drugi strani pa tako raje vidim, da se nikoli ne preneha smejati, kot pa da samo z besedo omeni včerajšnji dogodek njegovem dvorišču.

***

Tiho zaprem vhodna vrata, čeprav imam polne roke. Na koncu sem domov res prišla oblečena v Vidovo rdečo majico, pa še bosa sem po vrhu vsega, kajti noge me preveč bolijo, da bi spet hodila v petkah. In ravno ko zaprem vrata, zaslišim pokašljevanje za mano. Pa še dvojno po vrhu vsega. Jaka in Matej. Popolno. Res odličen prihod domov, kot da me glava že tako ne boli dovolj in imam čisto preveč zmešane misli od včerajšnjega večera, bom sedaj morala poslušati še njuno pridigo. A sploh nista moja starša. Ampak brata, ki sta zelo preveč zaščitniška. Počasi se obrnem in zagledam zelo zlovoljna pogleda, za katera pa mi je sedaj prav vseeno. Ni potrebno, da se ves čas vtikata v moje življenje, tudi če sem pač njuna mlajša sestrica.

»Kaj se je pa tebi zgodilo,« začne Matej.

»In kje si bila tako dolgo,« nadaljuje Jaka.

»Pa ta majica? Čigava je?« ne more biti tiho najstarejši izmed nas.

»Utihnita,« jima zabrusim nazaj,« vse vama lahko razložim v eni povedi, zato ne zganjajta cirkusa. Trenutno res nisem pri volj za to.«

»Poslušava,« odvrne Jaka.

»No, prespala sem pri Vidu, ker smo se dolgo zadržali na zabavi in naju je Matija peljal domov, to je pa Vidova majica,« povem.

Ker nihče nič ne reče, vprašam: »Želita še kakšno pojasnilo? Recimo, kaj si trenutno mislim o vaju,« jezno dodam.

»Ne, ni treba, pa tudi ni potrebno, da se jeziš. Saj naju je le skrbelo, ker je oči rekel, da boš poklicala za prevoz, potem pa se to ni zgodilo.«

»Ja, lahko bi napisala sms, ampak oči je vedel, da če ne pokličem, prespim pri nekomu izmed svojih prijateljev.«

»Jasno, samo še vseeno …« ne odneha Jaka.

»Nehaj že, no. Ko greš ti ven, tudi nihče ne zganja takšne panike. Utrujena sem in prosim, če me sedaj spustita po stopnicah.«

Odmakneta se iz prehoda in ko grem mimo, mi Matej v roke porine pismo.

»Morda boš tole želela odpreti,« se sedaj že smeji.

»Kaj pa je?«

»Poglej, pa boš videla.«

Obrnem ovojnico in zagledam pošiljatelja. Poletna glasbena šola iz Gradca. Ne morem verjeti. Sedaj gre zares. Samo dve možnosti sta, ali sem sprejeta ali pa žal ne. Komaj čakam, da odprem, ampak …

»A ne boš odprla? Najbrž te zanima, kaj piše,« je radoveden tudi Jaka.

»Em … Vidu sem obljubila, da bova skupaj odprla pošto, tako da moram počakati nanj. Saj mu bom napisala, da se popoldne oglasi in bova skupaj pogledala,« razložim.

»Vidva sta pa res čudna. Prav ne moreta eden brez drugega,« se zareži Jaka in odide v kuhinjo, Matej pa takoj za njim. Mene pustita samo na hodniku in zadnja misel, ki jo je izrekel moj brat, prav noče pobegniti iz moje glave.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.