MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ? (19. del)

MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ?

(19. del)

Oh ne, to se ne dogaja. Tega nisem rekla na glas, kajne. Zajame me panika in svojega sopotnika si sploh ne upam pogledati. Verjetno je še bolj presenečen, kot sem pričakovala, saj od sebe ne da niti glasu. Prav strah me je in ne vem, kaj narediti. Zakaj sem sploh kaj rekla. Sedaj sem si samo nakopala težave in zagotovo uničila najino prijateljstvo. Počasi dvignem glavo in pogledam Vida. V njegovih očeh vidim prizadetost. Ali pa mogoče razočaranje. Kaj pa vem. Morda je res razočaran nad mano, da sem se odločila zaljubiti se vanj in razdreti vse, kar je bilo med nama. Ampak, saj nisem nalašč. Saj …

»Vid?« bolj vprašam, kot pokličem. Ne dobim odgovora.

»Jaz … Žal mi …«

»Ne, nehaj … Jaz …« začne, a ne slišim nadaljevanja.

Hitro odprem avtomobilska vrata in stečem čez dvorišče. Takoj za mano se zaloputnejo še njegova vrata in slišim ga, kako priteče za menoj in me zgrabi za roko. Zaboli me.

»Vid, pusti me,« vzkliknem, »nisem jaz kriva, no. Oprosti res,« začnem jokati, a njegov izraz na obrazu ostane nespremenjen.

Gleda me z resnimi očmi, v katerih ni nobene iskrice kot včasih. In takrat me zaboli še to. Ne le roka, ki jo še vedno stiska v svojih dlaneh, ampak tudi ta njegov pogled.

»Vid …« še enkrat zavzdihnem, a me prekine.

A tokrat ne z besedami, temveč s poljubom. S svojimi ustnicami se že drugič v tem večeru dotakne mojih, le da je sedaj drugače. To zdaj je pravi poljub in zdi se mi, da se bom v njem izgubila ter da mi bo spodnesel tla pod nogami. Z rokami potuje po mojem telesu in me potegne še bližje k sebi, na koncu pa z njimi obstane na mojem obrazu. Zdi se mi popolno, še boljše, kot sem si kadarkoli lahko predstavljala ali sploh pomislila. Za vedno bi lahko ostala takole, a me že v naslednjem trenutku zadene realnost. To je Vid. In on je moj najboljši prijatelj. Ali pa je morda bil. Ne vem več, ampak tole se mora končati. Počasi se odmaknem od njega, a me Vid prime za roke in ustavi na mestu. Svoje čelo prisloni ob moje ter spet zavzdihne: »Em … Rubi … Jaz ne vem, kaj … kaj se dogaja,« zamrmra.

Šele takrat odprem oči in se zazrem v njegove. Kazalec mu položim na ustnice in ga utišam. Ne morem več poslušati njegovih opravičil ali pa se sama opravičevati. Preprosto ne gre več tako naprej.

»Spat grem,« rečem in mu namenim še poljubček za lahko noč. A tokrat na lice, ker bi karkoli drugega le še stokrat bolj zapletlo nastalo situacijo.

Odprem vhodna vrata in se želim po stopnicah povzpeti v zgornje nadstropje do Vidove sobe. A ne gre. Ne morem. Vrtoglavica mi to prepreči in ne preostane mi drugega, kot da se usedem na spodnjo stopnico in čakam, da mine. Ali pa tudi ne, glede na prijatelja, ki je vstopil skozi vrata za mano. Pogleda me in že najmanj desetič v tem večeru globoko zavzdihne: »Rubi?«

Odmaknem pogled in se hitro, čisto prehitro vstanem, kajti prostor okoli mene se ponovno zavrti pred mojimi očmi. Vid je takoj ob meni, dvigne me v naročje ter se z mano na rokah poda navzgor. Čeprav jaz vsekakor nisem najlažja oseba, a očitno je moj prijatelj precej dobro streniral svoje mišice.

V svoji sobi me položi na posteljo in sama se samo zvrnem nazaj, da se moja kratka, preveč kratka, svetlo modra obleka z naramnicami dvigne še višje na mojih nogah, kot je že sicer. Ampak sem tako zaspana, da bi najraje v istem trenutku zatisnila oči in se prepustila spancu, da me odpelje v svet sanj, ki je pol manj zakompliciran kot moj resnični. Zato svojo obleko visoko na stegnih kar spregledam.

»Rubi, ne zaspi še,« reče Vid in mi vrže svojo rdečo majico z logotipom atletskega kluba, v katerem trenira.

»Ja … Ja, saj se bom oblekla,« odvrnem, a se ne premaknem in ostanem v leže.

»Ah, pridi sem,« reče Vid še enkrat in me dvigne v sedeči položaj.

»Ti lahko pomagam, da se preoblečeš ali pa boš zagnala nemir. Mislim, saj sem te že videl v perilu, tako da ne bi smel biti problem,« se brani.

Ob tem se moram nasmehniti, ker je ne glede na dogodke, ki so se zgodili med nama, še vedno tako pozoren.

»Lahko,« povem ter se počasi vstanem in mu pokažem hrbet, da bo lahko odprl zadrgo, ki poteka vzdolž celotne obleke.

Začutim, kako prime za obesek in počasi ter nežno povleče zanj, zadrga pa se počasi odpira. Odpre jo do konca, nato pa rahlo porine naramnice z mojih ramen, da obleka pade na tla in se nabere ob mojih stopalih. Stopim ven in se obrnem proti Vidu, čeprav na sebi nimam obleke, ki bi prav veliko zakrivala.

»Dvigni roke,« mi prijazno ukaže, da mi lahko obleče svojo majico.

Sesedem se nazaj na njegovo posteljo ter takoj ležem v zvit položaj kot dojenček v maternici. Zaprem oči in tik preden zaspim, začutim nežen poljub na čelu in njegov šepet: »Zelo lepa si bila danes. In oprosti za vse.«

se nadaljuje …

2 thoughts on “MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ? (19. del)”

  1. Prebrala vse dele, čeprav ne sedim rada za računalnikom, me je zgodba pritegnila. Se že veselim novih delov. Domišljija ti res dela sto na uro. Vse pohvale!

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.