MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ?

(18. del)

»Psst, zaspala je,« reče znan glas.

»A jo boš nesel v hišo?« vpraša drugi.

Ne morem še odpreti oči. Čutim da se peljemo v avtu, a se takoj za tem pričnemo ustavljati. Ne še. Jaz bi se še naprej vozila in spala. Roka me objame in na ušesu začutim šepet: »Rubi, Rubi … doma smo. Zbudi se, pa boš v postelji nazaj zaspala.«

In v tistem trenutku šele prepoznam glas. Zavem se, kje sem in kaj se je zgodilo. Zabava. Vid. Pijana sem. Ali pa sem bila. Morda me je ta desetminutna vožnja streznila. Ne vem. Ampak zagotovo ne grem noter z njim. Ne morem prespati pri njemu. Preprosto ne smem, čeprav sem zelo zaspana in …

»Si se že zbudila?« me Vid še enkrat dregne.

»Ej, mali, jaz vaju ne bom čakal. Izvoli ključe, pa ko se bosta končno zmenila, zakleni avto,« zamomlja tisti glas od prej. Saj res. To je Vidov brat. Okej, mislim, da se mi spomin vrača in sem iz minute v minuto bolje.

»Em, Vid?« rečem.

»Ja? … Je kaj narobe?«

»Domov bi šla.«

»Zakaj? Saj si že milijon-krat prespala pri meni,« odvrne.

Globoko zajamem zrak in povem: »Ne morem spati pri tebi. Enostavno … Zadeve so se spremenile.«

»Kakšne zadeve? Daj, Rubi, ne zafrkavaj se. Greva prosim noter, tudi jaz sem zaspan in utrujen.«

»Ja, saj ti kar pojdi, ampak jaz bom ostala v avtu,« povem brezbrižno.

»A se tebi blede? Kaj ti je, hudiča! Ali si res tako pijana ali pa je nekaj narobe. Ampak tu bova dokler mi ne poveš. Rubi!« se začne jeziti Vid. In on se skoraj nikoli ne razjezi, prej vse obrne na hec, kot pa da bi se jezil na nekoga.

»Prosim, Vid. Nehajva se prepirati in samo dovoli, da spim v avtu. Saj je več kot dovolj prostora za mene,« se poskušam nasmehniti, a mi ne uspeva.

»Ne morem verjeti, a se ti sploh slišiš? Neumnosti govoriš in ne razumem, zakaj.«

V oči mi že drugič v tem večeru privrejo solze in s hlipajočim glasom mu odgovorim: »Prosim, Vid. Em … Poskusi me vsaj malo razumeti, ne morem več tega.«

»O čem za vraga govoriš?«

Ostanem tiho in sklonim glavo. V naročju imam prepletene roke in z njimi  mečkam svojo kratko, preveč kratko, svetlo modro obleko z naramnicami.

Razburjena oseba zraven mene zavzdihne: »Vem, kaj je narobe. Jezna si name. Zaradi tistega dogodka prej. Ko sva se skoraj …«

»Tiho bodi. Ne izgovori do konca. Nočem niti slišati!«

»Vedel sem. To je bil problem že ves večer in zato si jokala. Lej, Rubi, oprosti. Zaneslo me je. Ne bi se smelo zgoditi in moja krivda je …«

»Ne bi se smelo zgoditi? A res ne? Veš kaj, a si morda kdaj pomislil, da bi se to lahko zgodilo. Da bi se moralo? Da si mogoče jaz to želim?« na koncu že kričim.

Besna sem. Ne razumem, a je res tako slep, da tega ni opazil ali pa sem samo jaz razočarana sama nase. Vid samo zre vame in več kot očitno je zelo presenečen nad slišanim. Prav gotovo pa bo nad tem, kar bom povedala sedaj, še trikrat bolj. Morda je kriv alkohol ali pa moje spoznanje, da je čas, da končno spregovorim: »Vid, oprosti, da ti tole, kar tako govorim, ampak bolje, da veš resnico.«

Že me hoče prekiniti, a ga zaustavim in dvignem roko: »Počakaj, da povem do konca. Prosim,« mu namenim šibak nasmešek.

»Ne vem zakaj, ne vem kako in res sem zmedena, ker se to ne bi smelo zgoditi, ampak priznam, da te zadnje čase gledam skozi drugačne oči,« povem.

»Skozi kakšne oči?« smrtno resno vpraša Vid in meni se pod nogami začne podirati svet. Zakaj preprosto ne razume.

»Prosim, ne sili me, da povem na glas,« zašepetam, a očitno mojega prijatelja to ne gane, zato zavzdihne: »Rubi, samo izgovori že.«

V prsih me tišči, v glavi mi noro razbija in v trebuhu imam tako neprijeten občutek, kot da bi celo moje telo vedelo, da se to ne bo dobro končalo. A ker sama očitno poslušam le srce, zamrmram: »Všeč si mi. In ne samo kot prijatelj.«

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.