POČITNIKOVANJE NA KRETI IN OBISK SANTORINIJA

POTOPIS

Že od nekdaj obožujem potovanja. Raziskovanje novih krajev, spoznavanje druge kulture in njihovih običajev ter njihova značilna hrana so mi bili od nekdaj zanimivi, ob tem pa sem vedno zelo uživala. Še posebej pa se mi je v spomin vtisnila Grčija, ta država na jugu Balkanskega polotoka, ki te s svojo posebno energijo takoj prevzame. No, vsaj mene je ;).

Sproščujoč pogled in pomirjujoč zvok valov, ki so na tej plaži vsakodnevna stalnica, plavanje pa je tako še toliko bolj zanimivo.

Z družino smo bili na enotedenskem oddihu na Kreti že leta 2018 in takrat smo si v okviru agencije, s katero smo potovali, ogledali še otok gobavcev imenovan Spinalonga. Hitro sem se navdušila nad njihovo zanimivo zgodovino in zato pozorno poslušala našo vodičko, ki nam je povedala res ogromno o sami karanteni in izoliranosti gobavih ljudi na tem otoku.

A danes ne bom pisala o našem potepanju po Kreti tistega leta, ampak se bom podala na naše potovanje, ki se je zgodilo eno leto zatem. Tudi tisto poletje, natančneje konec julija in začetek avgusta, smo se odpravili na največji otok Grčije. Počitnikovali smo na Kreti, vmes pa smo se za en dan odpravili tudi na zelo znan vulkanski otok Santorini ter si tam ogledali njegove znamenitosti. Kakorkoli, poskusila sem se spomniti najbolj zanimivih podrobnosti in čim bolje opisati naš izlet, zato če te zanima grška kultura, njena zgodovina ter kakšna malenkost iz poležavanja na plaži in opazovanja valov, beri naprej.

Pogled iz letala na vulkanski otok Santorini.

Naše grške počitnice so se začele v soboto, ko smo iz Brnika odleteli proti največjemu mestu na Kreti, imenovanem Heraklion, ki se nahaja na severni obali otoka. Zagotovo je ena največjih znamenitosti otoka palača Knossos, ki je znana iz antične Grčije.

Še danes se spomnim, kako smo na letalu čakali na odhod kar eno uro, saj je bila v zraku prevelika gneča za vzlet. Sama sem zelo vznemirjena pred vsakimi počitnicami in tudi takrat ni bilo nič drugače, zato se mi je čakanje na polet zdelo še toliko daljše. A vendarle smo se po dobri uri podali med oblake in poleteli proti cilju, vmes pa opazovali kraje pod nami.

Spinalonga – otok, na katerem je živela evropska kolonija gobavcev. To je bila njihova karantena, saj so jih ostali prebivalci želeli izolirati, kajti zdravila takrat še ni bilo. Gobavci pa so si na tem otoku ustvarili svoj mali svet z vsem , kar so potrebovali.

Mi smo bivali smo v hotelu, ki je bil v bližini mesta Hersonissos, ki je eno izmed pomembenjših turističnih mest na otoku. Mi smo ga peš obiskali dvakrat, in sicer enkrat čez dan, ko je v življenje v mestu mirneje, drugič pa zvečer, ko mesto zaživi s številnimi restavracijami in nočnimi klubi.

Hotel je bil kompleks manjših zgradb, kjer smo stanovali gostje, jedilnico in recepcija sta bili v glavni zgadbi ter ostale stvari v drugih. Vse je bilo povezano z urejenimi potkami ter travnatimi površinami, tako da si se lahko prosto sprehajal povsod. Najboljša stvar pa je bila zagotovo plaža in bazeni ob njej. Tam so se večinoma odvrteli moji počitniški dnevi, vse pa se je vrtelo okoli treh stvareh. Plavanja, poležavanja na plaži in branja knjig. Po mojem mnenju se na plaži najbolj priležejo tiste »limonadaste« knjige, kjer že na začetku branja veš, kako se bo odvila zgodba, a te vendarle pritegne in zanima do zadnje strani.

Mesto Hersonissos, ki je bilo včasih majhno ribiško mesto, danes pa se je turistično zelo razvilo.
Potka, ki vodi na plažo .
Pogled iz jedilnice na hotelski kompleks.

Na polovici našega počitnikovanja pa smo obiskali slavni grški otok vulkanskega nastanka, imenovan Santorini. Življenje se je tam razvilo na ostankih vulkana, ki gledajo iz morja, vulkanski krater pa je zalilo morje. Če ne drugače, večina ob besedi Santorini pomisli na obalno vasico Oia, kjer so znane bele hiške in modre strehe nagnetene na pobočje. Naj bi bilo ob sončnih zahodih tam še posebej lepo, sama pa sem to mestece doživela ravno v delu dneva, ko so temperature najbolj visoke, sonce pa močno pripeka. A vendarle je utrip mesteca izjemen, njegove lepote pa naenkrat vpija ogromno turistov iz celega sveta. Med hišami vodijo ozke ulice, ker pa je vse skupaj na strmini v njih ni veliko sence, saj je vsaka stavba nižje od druge.

Vasica Oia, znana po belih hiškah in modrih strehah. Pogled iz ulic je čudovit, in sicer na za vodo zalit vulkanski krater.

Značilna noša, ki so jo včasih nosili prebivalci, danes pa se domačini radi oblečejo in svojo kulturo delijo z radovednimi turisti.

Gneča je velika in vsak turist si želi posneti čim boljši fotografijo, domačini pa so vseeno zelo prijazni, sevajo to njihovo gostoljubno južno energijo in so potrpežljivi, kljub temu da pravega miru na otoku zaradi vseh obiskovalcev ni. Turizem je vendarle pomembna dejavnost na otoku in eden izmed glavnih virov dobička.

Vsak dan otok obišče ogromno turistov, pripelje se tudi veliko križark in manjših ladij ter čolnov.

Po ogledu tega mesta smo se za avtobusom odpeljali še v otoško prestolnico Fira in še tam spoznali njihovo kulturo, zgodovino, način življenja in pa tudi poizkusili značilno grško jed oziroma nekako hitro prehrano, imenovano Gyros. Gre za nekaj podobnega oziroma spominja na nam bolj poznan kebab, a je meni osebno, ki tega ne maram, precej boljši.

Proti koncu našega enodnevnega potepanja po ostankih vulkana nas je čakal še izlet z ladjo na vulkan, kar naj bi prepoznavali po malenkost višji temperaturi vode, ki je obarvana oranžno. Odpeljali so nas v zaliv, kamor vozijo turiste na krajši skok v vodo. Tudi sama sem skupaj z bratom takrat zaplavala in voda je bila res toplejša, poleg tega pa so se nama po prihodu iz vode po telesu poznale oranžne sledi. Ker pa nisem bila pripravljena, da me bo brat potunkal, sem žal to vodo še okusila in res ne spominja na morsko vodo, hkrati pa še pusti bolj neprijeten okus kot sama slana voda. A vendarle je bila to zanimiva in nepredvidljiva izkušnja.

Značilna grška jed gyros.
Voda pušča oražno sled, kar kaže na aktivnost vulkana .
Ladijca, ki vozi turiste v zaliv.
Sonček se je za tisti dan poslovil.

To blog objavo mojih o sproščujočih počitnicah s ščepcem poučne vsebine zaključujem s sončnim zahodom, ki mi je vsak večer znova narisal nasmeh na obraz, zato si še toliko bolj želim to potovanje enkrat ponoviti.

(Vsi podatki so resnični ter so na podlagi tega, kar sem si zapomnila iz pripovedovanja našega vodiča, vse fotografije pa sem prav tako posnela sama.)

4 thoughts on “POČITNIKOVANJE NA KRETI IN OBISK SANTORINIJA”

  1. SUPER, ne rabim hoditi v Grčijo, si jo lepo predstavila v svojem blogu. Izgleda res lepo. Uživaj tudi letos tam doli!

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.