MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ?

(17. del)

»Tako zelo sem zaspana,« zazeham in se naslonim na pralni stroj, ko sva s Kajo nazaj v majhni sobici pod stopnicami.

Čakava Saro in oči se mi ves čas zapirajo, res malo manjka, pa bom na koncu zaspala kar na tleh.

»Rubi, ne smeš zaspati zdaj, potem se res ne boš mogla vstati,« me poskuša obdržati pokonci Kaja, »saj bo kmalu prišla nazaj in potem gremo takoj domov.«

»Pa če je že eno uro ni nazaj,« zajamram.

»Bučka, šele pet minut je minilo,« se zasmeji ravno v trenutku, ko nekdo z vso silo odpre vrata.

»Rubi!« vzklikne glas, ki ga v tem trenutku nočem slišati, »kaj je s teboj?«

»Prosim?!« se zaderem nazaj.

»Ne moreš se kar napiti, poglej kakšna si,« mi odvrne Vid.

Ja, na žalost je moral priti ravno on. Pogledam za njegovo ramo, kjer stojita Sara in Oskar, prijateljica pa mi z ustnicami oblikuje »oprosti«, ki pa mi nič ne pomaga. Samo stran želim iti, zato se poskušam preriniti mimo Vida skozi vrata, a me zgrabi za roke in ustavi: »Čakaj! Kam greš sedaj? Ne moreš taka domov,« zavzdihne.

»Kaj te briga! Saj ne grem domov,« ga grdo pogledam.

»Kam pa potem?« ga zanima in v očeh mu bliskajo iskre jeze.

»Veš, kaj? To pa sploh ni tvoja stvar,« mu zabrusim in poskušam iztrgati roke stran od njega, a ima premočan prijem.

Zazre se mi v oči, zato odmaknem pogled in spustim glavo. Nežno prime moje lice in me prisili, da ga ponovno pogledam. Verjetno se res ne zaveda, kaj počne. Enostavno ne morem zreti v te temno modre oči in normalno razmišljati. Še bolj pa me boli, da stoji tako blizu mene, kajti še pred nekaj minutami je bil prisesan na drugo dekle, kar me je sploh spravilo v trenutno stanje.

»Ej, a si ti jokala?« nežno vpraša in mi zre v obraz.

»Mmm … Ja, mislim ne … Ne nisem objokana, res …« zajecljam, ko mi Sara končno prihiti na pomoč: »V redu je, Rubi. Gremo domov, saj boš pri meni prespala. Najbrž si že zelo zaspana in si zato malce sitna, pa zmedena. Vid, ne skrbi res, vse je okej.«

Tako zelo jo imam rada, mislim, res me vedno reši iz teh neprijetnih situacij. Sicer bi se lahko oglasila že prej in oni ne bi imeli takšne predstave, a vendarle sem sedaj rešena.

»Adijo,« rečem Vidu in že hočem oditi, ko me ponovno prime za roko: »Z mano greš. Jutri moram do Jake, tako da te zjutraj odpeljem domov.«

»Ni treba …« vskoči Sara.

»V veselje mi bo,« jo prekine.

»Ampak Vid, ti najbrž še nisi nameraval oditi. Bomo že me poskrbele zanjo,« poskusi še Kaja.

»Moja najboljša prijateljica je in z mano bo šla domov. Pika,« zaključi našo razpravo in očitno sem obtičala z njim.

S Saro se spogledava in na rahlo pokimam, kar naj bi pomenilo, da bo vse v redu, čeprav mi je zelo neprijetno in imam v grlu čustveni cmok.

»Pridi,« me povleče skozi vrata in kmalu sva na nočnem poletnem zraku.

»A te zebe?« vpraša na poti do avta.

Le odkimam in se izogibam pogovoru. Ne vem, kaj natanko mu je povedala Sara oziroma, zakaj je sploh prišel pome in vztrajal da odidem z njim. Zavzdihnem in očitno je svež zrak dobro deloval na mojo glavo, ker že bolj trezno razmišljam.

»Em, pa saj ti ne moreš peljati avta. Pil si,« zamrmram.

»Hvala za opozorilo, ampak to že vem,« hladno odvrne, »Matija pride po naju,« nato razloži.

Odlično, torej bom morala prenašati še njegovega starejšega brata. Ustavi se na pločniku ob cesti in v tišini čakava na moder avto njegovega sorojenca. Drživa se za roke. In čeprav se zdi to kot trenutek, ki sem ga tako dolgo čakala, je sedaj nekaj, kar bi rada čimprej zaključila. Na srečo naju kmalu osvetlijo luči avtomobila in takoj ko z Vidom sedeva na zadnje sedeže, se naslonim nanj in zaprem oči. Čutim samo, kako mi zapne varnostni pas in vožnja me zaziba v kratek spanec.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.