V naslednji uri smo imele v pralnici pod stopnicami v Mitjevi hiši globoke ženske pogovore, pri čemer smo izpraznile skoraj polovico steklenice, ki sem jo prinesla s sabo. Morda se mi samo zdi, mogoče ker se svet okoli mene vsak toliko časa malce zavrti, ampak Kaja in Sara ne delujeta niti približno tako pijani kot sem jaz. Že res, da se vse noro režimo in da sem jima jaz že neštetokrat povedala, kako ju imam rada, a se vseeno obe kar dobro držita. Ali pa se mi samo zdi. Trenutno nisem več prepričana, kaj je res in kaj ne, v bistvu mi je prav vseeno za vse skupaj. Sploh pa za tistega Vida. Naj bi bil moj najboljši prijatelj. Ja, pa kaj še. On že ne, pravim ves čas Kaji in Sari ter nato spet vse bruhnemo v neizmeren smeh.

»Zdaj pa zares, dekleti,« rečem, »lulat morem. Gresta prosim z mano?« vprašam.

»Seveda, pridi, gremo,« mi Kaja pomaga vstati, a se mi tako zvrti, da bi se najraje spet nazaj usedla.

»Počasi, pojdi za Kajo,« mi naroči Sara in spet se smejim. Pa sploh ne vem zakaj.

Ko stopimo ven iz našega skrivališča, je hiša še bolj polna, glasba je še glasnejša in vsi prostori še bolj razmetani. Prebijemo se čez hodnik do dnevne sobe, v katero si res ne želim vstopiti, a žal ni druge poti do kopalnice. Z očmi preletim sobo in obraze v njej. Takrat se mi pogled ustavi na osebi, ki je tudi v največji gneči, ne bi mogla spregledati. Vid. In ni sam. V bistvu njegovega obraza ne vidim v celoti, ker je prilepljen na neko dekle.

»Poglejta,« rečem prijateljicama, »izgleda, da je nekdo uresničil svoje načrte,« povem in v trebuhu me zaboli. Pa ne ker bi mi bilo slabo zaradi preveč popitega alkohola, to sploh ni problem. Težava je v prizoru, ki ga opazujem in ta mi prikliče solze v oči.

Mimo Kaje, ki je hodila pred mano, se prerinem do stranišča, bolje rečeno, kar stečem, saj nočem, da vsi na zabavi vidijo, kako solze zalijejo moj obraz. Vrti se mi, slabo mi je in čustva v meni so premočna, zato samo sedem na tla v kopalnici in se naslonim na kad. Kaja in Sara sta takoj za mano, obe imata na obrazu tisti pomilujoč izraz, zato vem, da sta videli isto kot jaz. A njiju to ni bolelo tako kot mene, mislim, zanju je bil to le Vid, najboljši prijatelj njune prijateljice. A kaj je bil meni? Ne vem. Trenutno čutim samo zlomljeno srce in uničeno vse, kar sem čutila do njega.

»Rubi,« reče Sara in poklekne k meni, »žal mi je. Ni prav, da se je to zgodilo,« me poskusi potolažiti.

A žal ne pomaga, ker samo znorim: »Ni prav? Kako da ne? Saj lahko počne kar želi. In to je bil njegov cilj danes. Nič več in nič manj. Sedaj ga je uresničil in bo zagotovo lažje spal. Kaj pa jaz? Mislita, da je sploh pomislil name. Ni. Zato ker mu nič ne pomenim,« se začnem dreti na prijateljici, čeprav globoko v sebi vem, da to ni prav, saj nista oni krivi, za vse kar se je zgodilo.

»Pomiri se, Rubi, prosim, zdaj nisi v stanju, da se takole razburjaš. Mogoče bi celo morale domov, da si odpočiješ in prespiš vso to dramo,« predlaga še druga prijateljica.

»Domov? Ne, ne, to pa že ne. Nikamor ne grem. Če lahko on tako lepo uživa, potem lahko tudi jaz, kajne?«

»Ja, ampak on verjetno …«

»Kje je Mitja? Mislim, on bi lahko bil super nadomestek,« se sedaj režim.

»Zdaj pa dovolj,« me prekine Sara, »da ne slišim več takih neumnosti! Nič ne boš naredila, ker boš na koncu obžalovala, verjemi mi že enkrat. Edino kar ti dovolim je, da se vrnemo v tisto sobico pod stopnicami in tam še kaj popiješ, sicer pa gremo domov. Si me slišala,« me jezno pogleda.

Tako resno me gleda, da naenkrat bruhnem v smeh, ki pa se zatem spremeni v jok in na koncu v žalostno hlipanje. Sara zraven mene ves čas zmajuje z glavo in ponavlja: »Zadavila ga bom, res, poglej kakšno čustveno razvalino je naredil.«

Tako smo bile v kopalnici skrite še kakšnih deset minut, ko je imela Sara nato dokončno dovolj in me je dvignila na noge.

»Rubi, poglej me. S Kajo gresta v pralnico, kjer se lahko še enkrat zjočeš, jaz pa grem samo še do Oskarja, da mu povem, da me odhajamo. Mislim, da je čas, da greš domov, okej?«

»Ne, ne … Ne, ne morem domov. Poglej kakšna sem. Razmazana šminka, objokana in še pijana po vrhu. Matej bo znorel, ko bom takšna sedla v njegov avto.«

»Pri meni boš prespala in pika. Zjutraj te peljem domov, tako da ne zganjaj panike. Pomiri se sedaj in globoko vdihni. Pa prosim ne delaj drame sedaj, ko greš spet čez dnevno sobo,« me prosi in mojo roko poda Kaji, da me bo odpeljala nazaj.

Večer je res iz sekunde v sekundo slabši in sploh ne vem, kje se me drži glava. V enem trenutku se režim kot zmešana, že v naslednjem pa se cmerim za osebo, ki je več kot očitno danes že pozabila name. Zadiham, kot mi je ukazala Sara in se s Kajo podam med ljudmi, pri tem pa upam na najboljše. In najboljša stvar v tem trenutku je že to, da ne vidim Vida in njegove »prijateljice«.

se nadaljuje …