MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ? (15. del)

Dvignem glavo, ker je Vid precej višji od mene, mu namenim zasanjan pogled in zamrmram: »Jaz ne plešem, saj veš.«

A očitno ga moj odgovor niti malo ne gane, ker me že vleče proti dnevni sobi, kjer je naš gostitelj ustvaril pravo majhno plesišče, na katerem je že kar nekaj manjših skupin, ki plešejo v krogu in objetih parčkov, ki se stiskajo na sredini sobe. In kam spadava midva? Po mojem imava dve možnosti, lahko se pridruživa enemu izmed krogov ter se tako izgubiva v množici ali pa zapleševa sama in tako samo še poslabšava že tako zapleten položaj. Vsaj kar se mene tiče.

Šele takrat opazim, da ima v roki kozarec in mi ga ponuja: »Tole popij, pa boš takoj boljše. Verjemi mi, nič ti ne bo,« mi pomežikne.

»Ampak jaz ne pijem tega,« odvrnem.

»Seveda piješ, prosim samo dvigni kozarec in naenkrat popij, potem pa greva plesat.«

Pogledam prozorno tekočino v kozarcu, ki ga sedaj držim v rokah, v mislih preštejem do tri in nagnem. Nehote na obrazu naredim grimaso, ko tekočina steče po mojem grlu, kozarec pa vrnem Vidu. Takrat me prime za roko, zavrti proti sredini plesišča, nato pa potegne nazaj proti sebi in spet pristanem v njegovem objemu, kar pomeni, da se je odločil za drugo možnost.

Glasba se zamenja in Vid me samozavestno začne vrteti po dnevni sobi, čeprav sem obupna plesalka in sem verjetno že neštetokrat stopila narobe. Ampak vseeno se zabavava, vmes moj soplesalec pripomni kakšno neumnost, nato se reživa kot zmešana in krog se vrti v tem zaporedju. No, ne smem pozabiti, da vmes ves čas na skrivaj pogledujem proti njemu in se čedalje bolj sprašujem, kako hudo bi bilo, če bi uresničila Sarin in Kajin načrt, ki sta ga naredili pred dnevi. Mislim, kako hudo bi se sploh lahko končalo. Najverjetneje mi že vse kar sem popila jemlje razsodnost, pa čeprav sem vse skupaj spila skoraj nič. Ampak vseeno, ideja res ni slaba, ali pač?

Po zvočniku se zaslišijo zadnji takti glasbe in odvrtiva se proti robu plesišča, kjer me Vid nenadoma potegne k sebi v objem. Pogleda me v oči ter z njimi potuje po mojem obrazu vse do mojih ustnic, iz katerih je verjetno izginilo že vso prozorno bleščilo. Zdi se mi, da vso nadaljnje dogajanje spremljam v počasnem posnetku, kajti ne morem verjeti, da se to dogaja. Verjetno bo kriv alkohol, a nikakor se ne morem odmakniti, čeprav vem, da tole ni prav. Glavo nagne navzdol proti meni in dobro vem, kaj se bo zgodilo, ko se naenkrat s svojimi ustnicami dotakne mojih.

V trenutku pa je vsega konec, roko spusti z mojih lic, odmakne se in zamomlja: »Sranje, oprosti Rubi,« in odhiti stran.

Sama ostanem na robu plesišča, zmedena, razočarana, jezna, v bistvu v meni vlada zmešnjava čustev. Poskušam zbrati svoje misli, ko k meni prihitita Sara in Kaja.

»Rubi, kaj se je zgodilo? Vid je cel čuden prišel do nas in z Oskarjem sta nekam šla. A je kaj narobe?« zaskrbljeno sprašuje Sara, ki je ne glede na vse, kako me je danes že jezila, zelo skrbna oseba. Tako kot Kaja in v tem trenutku res ne vem, kaj bi brez njiju.

»A lahko gremo nekam, kjer ni toliko ljudi?« vprašam tiho.

»Itak, to sploh ni vprašanje,« odvrne Kaja.

Odpravimo se proti stopnicam v zgornje nadstropje, pred tem pa še skrivaj vzamem polno steklenico nečesa, kajti nisem niti pogledala, kaj se skriva notri, le nekako se zdi pitje najboljša rešitev v tem trenutku. Zapremo se v pralnico, ki je v majhni sobi pod stopnicami in samo upam, da nas še dolgo nihče ne najde. Sesedem se na tla, se naslonim na vrata, odprem steklenico in naredim požirek, ki mu sledi grimasa tako kot prej.

Prijateljici, ki me pri vsem tem nemo opazujeta, nato končno spregovorita: »Rubi, povej nama, kaj se je zgodilo. Morda ti lahko kako pomagava,« reče Kaja.

Globoko vdihnem in izdihnem: »Plesala sva, no, pa še prej sva se objemala v kuhinji, ampak saj to sta še videli.«

Prikimata in jaz nadaljujem: »Super je bilo potem v dnevni sobi, smejala sva se, Vid je komentiral skoraj vse, kar se je dogajalo okoli naju in res sva se imela lepo. In nato pride malo manj lepši del. Oziroma ne, potem se zgodi nekaj sladkega, z grenkim koncem.«

»In? Kaj je to?« je radovedna Sara, »a si dobila poljubček?«

Spet zavzdihnem: »Ja, ampak v bistvu je samo oplazil moje ustnice. Joj, to se čudno sliši, ne vem, kako naj vama to povem.«

»Samo reci tako kot je bilo, saj sva samo midve in nama lahko poveš vse, saj veš,« me spodbudi Kaja.

»No, v glavnem nič ni bilo, on se je takoj odmaknil oziroma kar zbežal in očitno šel po Oskarja. Tako, počil je lonec in zgodbice je konec,« rečem in se žalostno nasmehnem.

se nadaljuje …