Sara se do naju s Kajo vrne šele po več kot petnajstih minutah in na obrazu nosi velik nasmešek od enega kotička ustnic do drugega.

»Kako smo, dragi moji? Sta me dolgo čakali?« se navihano zasmeji.

»Ah, nič novega pri tebi. Mislim, da sva že kar navajeni, kajne Rubi,« odvrne Kaja.

Samo pokimam, kajti Sara že nadaljuje s svojo razlago: »No, pa zdaj sem prišla, tako da ni nobenega problema in se gremo lahko končno zabavat. V bistvu sem v kuhinji srečala …«

»Oskarja,« vskoči Kaja, Sara pa jo samo presenečeno pogleda.

»Šminko imaš razmazano,« še doda.

»Kaj?! Kje?« prestrašeno zakriči, »dekleti, takoj gremo na stranišče. Aja, tukaj imata,« pomigne s kozarcema proti nama.

»Gin tonik zate,« mi poda roza kozarček, »in zate,« reče še Kaji in jo potegne za roko proti stranišču.

Prav zaradi tega razloga, torej rdeče šminke, ki se precej hitro razmaže in pusti lise okoli ust, je jaz ne uporabljam. Ampak Sara je seveda drugačna, pri njej je lepota pred praktičnostjo, zaradi česar jo tudi tako zelo občudujem. Sama namreč nikoli ne bom takšna. Po drugi strani pa se pri meni tudi ni za bati, da bi mi kdo »ponesreči« uničil rdečilo za ustnice.

S Kajo samo zavijava z očmi, kajti današnji večer ne počneva drugega kot samo čakava na najino prijateljico, ki pa nama bo po vsej verjetnosti takoj po prihodu iz stranišča pobegnila k svojemu dragemu Oskarju. Kot vedno naju bo povabila zraven, da se druživa z njegovimi prijatelji, ampak mislim, da precej dobro vem, koga vse vključuje njegova družba in kar dobro vidim, kako na čelu te družbe sije neonski znak z napisom VID. In zato bom danes tole skupino na veliko obšla.

»Evo, sem že. Konec, tako da lahko gremo,« se široko nasmeji Sara, »saj nista jezni, ker me morata toliko čakati, kajne.«

»Sara, vsega sva že navajeni,« se zareži Kaja in odpre vrata kopalnice, »ampak ker se je tole tako zavleklo, sta najina kozarčka že prazna, tako da greva z Rubi poiskat še kakšno tekočino, s katero ju lahko napolniva. Ti pa uživaj.«

»Čakajta, pa saj grem z vama, razen če sem vama pojedla že preveč živčkov.«

»Itak, da ne, zate jih imava v neskončnem številu. Pridi z nama, čim manj govori in se zabavaj,« vskočim še jaz in opazim, da me je že en kozarec čisto preveč sprostil. Me res zanima, kaj vse je Sara namešala vanj.

Vstopimo v kuhinjo, kjer vlada katastrofalen nered. Povsod so pisani kozarčki, prazne steklenice ležijo na tleh, tiste polne pa so razmetane po pultu, ki je prekrit z milijon rjavimi in rdečimi lužami, verjetno ker se nekaterim že preveč tresejo roke, ko ustvarjajo vse mogoče mešanice. V istem trenutku, ko pomislim, kdo bo vse to pospravil in opazujem Saro in Kajo pri iskanju gina, zaslišim, da je nekdo vstopil v kuhinjo. Tega smeha nikoli ne bi mogla pozabiti ali preslišati in še stisne me pri srcu, ravno ko reče: »Rubi, čudovita si danes.«

In takrat se obrnem ter zagledam Vida, ki ima na obrazu prešeren nasmešek z iskricami v modrih očeh ter v celoti izgleda čudovito. Popolno. In takrat spoznam, da to morda ni le zagledanost ali otroška zatreskanost. Ne vem, kako me zadane ta misel, a mogoče, čisto majhna verjetnost je, da mi ni le všeč, ampak sem zares zaljubljena. Zaljubljena?! Bolj kot sem se otepala te ideje, ki sta jo imeli Sara in Kaja, bolj logična se mi zdi. Ampak kako, kako sem se lahko zaljubila. Mislim, moj najboljši prijatelj je. Ne morem tako gledati nanj. Preprosto ne smem.

»Rubi? A si v redu? Nekam bleda se mi zdiš,« je Vid takoj pri meni in me prime za rame.

»Ja, ja … vse je … okej. Ne skrbi,« odvrnem in pogledam v tla.

In nato me objame. Vedno ko sem potrebovala objem, je bil tukaj zame in vedno me je znal tako najbolj potolažiti. Sedaj pa me ta objem plaši. Niti ne vem, kaj naj naredim. Premaknem se in končno še jaz položim roke nanj ter v mojem svetu ostaneva le midva. Vem, da se nekje zraven mene moji prijateljici prepirata, kateri kozarec je čist in kateri umazan, in vem, da je Oskarju iz rok padla steklenica ter se na tleh znašla v tisoč koščkih, ostali v kuhinji pa se smejijo. Ampak zame trenutno obstaja le on, ki me objema.

Nato se malce odmakne, me pogleda v oči in reče: »Rubi, a bi šla plesat z mano?«

se nadaljuje …