Naslednje popoldne s Saro in Kajo sedimo na tleh v moji sobi in razpravljamo o zabavi, ki bo že čez tri dni. Mislim, zabave, ki se je jaz vsekakor ne bom udeležila, le da še ne vem natanko, kako bom izpeljala to pred prijateljicama, saj sta trenutno precej prepričani, da gremo vse.

»Meni se ne da iti v bistvu, mislim, imam že nekaj drugega v planu, ampak prepričana sem, da bosta vidve uživali,« poskusim.

»Rubi, tiho bodi,« me preko očal pogleda Kaja in Sara se ji pridruži: »Brez izgovorov, boš videla, da ti bo na koncu prav super. Pa še Vid bo tudi tam,« mi pomežikne.

Zavzdihnem: »Ja, in? Saj ni prepovedano, da bi bil tudi on tam.«

»To že, ampak lahko bi kaj poskusila,« se spet zareži.

»Si ti čisto znorela! Tega pa že ne bom naredila, prisežem, tega ne bosta nikoli videli,« se razburjam in krilim z rokami po zraku.

»Umiri se, no,« moj izbruh prekine Kaja, »lahko mu pa vsaj kaj namigneš.«

»Namignem kaj?« se delam neumno, čeprav dobro vem, kaj imata v mislih.

»Poglej,« se ponovno vključi Sara, »naredile bomo načrt. Na začetku bova midve ves čas s tabo, bomo kaj spile skupaj, plesale in se imele luštno. Potem bi pa lahko ti šla …«

»Čakaj, ustavi,« sedaj jaz prekinem njen monolog, »začetek mi je všeč, ampak nadaljevanja pa ne bo. Verjemita mi, Vid ni tak, ne bo mu všeč, če se bom jaz motala okoli njega. Vem, da komaj čaka to petkovo zabavo, da se znori na nek način in do konca pozabi na Nežo.«

»Pa znori se lahko tudi s tabo, saj potrebuje le primerno kandidatko in ti si več kot prava,« mi pomežikne Sara.

»No, hotela sem reči, da ta njegova zabava ne bo vključevala mene. Razumita me že enkrat, res sva najboljša prijatelja, ampak na zabavah imava vsak svojo družbo in mene to ne moti. Obljubim, da bom šla z vama, samo ne silita me v razne spletke, ki vključujejo Vida. Ne bo se dobro izšlo,« zavzdihnem.

»Naj ti bo, ampak samo, ker si tudi najina najboljša prijateljica,« se nasmehne Kaja in Sara prikima.

»A vseeno, kaj si nameravala obleči?«

»Zaenkrat še nič, tako da lahko ti izbereš,« pomignem proti omari.

»Iiiiii, odlično, prav čakala sem te besede,« reče Sara in se požene proti mojim oblekam. Naj ima veselje, na koncu še vedno lahko oblečem najbolj navadno in udobno stvar, ki jo imam v omari.

***

Ampak žal se moje misli ne uresničijo. V petek točno ob devetih zvečer se pred Mitjevimi vrati prikažem v kratki, zagotovo preveč kratki, svetlo modri obleki z naramnicami, petkami enake barve, roza šminko na ustnicah ter Kajo in Saro na vsaki strani, ki pa vse to nosita precej bolje od mene. Mislim, ne vem, če sem bila rojena za hojo po modni pisti in trenutno se žal počutim točno tako. Vstopimo v hišo, ki je nabito prepolna, da o vrtu za hišo sploh ne govorim. Oziram se okoli sebe in moj pogled ugleda tako znane kot neznane osebe, zaradi česar se počutim prav čudno, kar malce neprijetno zaradi vse gneče v prostoru, kjer stojimo.

Sara naju potegne na manjši hodnik, kjer je glasba na srečo precej tišja: »Gremo najprej po pijačo, da se Rubi malce sprosti,« sama pa samo zavijem z očmi.

»Kaj boš pila danes? Bom šla jaz iskat, vidve pa počakajta tu.«

»Saj veš, enako kot vedno,« ji pomežiknem.

»No, to je že bolje, boš videla, odlično se boš imela,« reče in se odpravi proti kuhinji, kjer se verjetno nahaja gora in pol alkohola.

Iz torbice vzamem telefon in še zadnjič prebrskam med sporočili. Mamici napišem, da je vse okej in da smo prispele. Jaki in Mateju, ki sta našo skupino, ki jo imam z brati, napolnila z idejami, nasveti in predlogi, kako si lahko popestrim večer, odgovorim samo s čustvenčkom, ki kaže jezik in na koncu odprem še Vidovo sporočilo.

Vid: Uživaj, draga prijateljica, pa kakšno fajn družbo si najdi (čustvenček, ki pomežikne). Če priplešeš mimo, dobiš svojo najljubšo pijačo.

Rubi: Uživaj ti še bolj, pa uresniči svoje plane.

Tako nekako vedno izgledajo najina sporočila pred zabavami, ko drug drugemu zaželiva enkraten večer, čeprav se potem najine poti bolj redko srečajo. In resnično upam, da bo tudi danes tako.

se nadaljuje …