Že petnajst minut sedim pred tuš kabino in se smilim sama sebi. Vid bo verjetno mislil, da sem se izgubila ali pa vsaj padla v straniščno školjko. A zagotovo se mu še to ne bo zdelo tako smešno, kot se mu je zdela neumna ideja o moji zaljubljenosti vanj. Mislim, saj je res malce nenavadna, sploh po toliko letih prijateljevanja, pa vendar, a je res moral narediti tak izraz, kot da je to najbolj nemogoča možna stvar. Če bi ljudje videli v moje misli, bi me kdo že hitro poslal na kakšen pregled o prisebnosti, ker tole zadnje čase je samo še jamranje o eni in isti stvari. To se še v najbolj dolgočasnih knjigah, ki sem jih kdaj brala ni dogajalo, namreč da bi neka oseba čez petdeset strani vzdihovala za neuresničeno ljubezen. Torej točno to kar sedaj počnem sama, objokujem zame neimenovano čustvo. Medtem moje nore možgančke zresni pisk telefona.

Sara je na skupino, ki jo imamo skupaj s Kajo, poslala fotografijo.

Sara: »Ej, vid2, kako se vama zdi tale oblekca?«

Kaja: »Zelo si čudna v njej (čustvenček, ki kaže jezik).«

Kaja: »Hec!!«

Kaja: »Čudovita kot vedno (čustvenček s srčki v očeh).«

Sara: »Hvalaaa (milijon srčkov). @Rubi, dej še ti povej?«

Rubi: »Nimam kej za dodat, res si lepa v njej (čustvenček s poljubčkom).«

Sara: »Kaj boste pa vi2 oblekle???«

Kaja: »Za kam? A je zabava?«

Sara: »@Kaja glej fb, Mitja je spremenu čas zabave na ta petek, čez 4 dni!!

Sara: »@Rubi, ti greš tut, brez izgovorov (jezni čustvenček)«

O, ne ne, jaz ne grem nikamor. Ni šans. Ne bodo me spet spravile nekam, kamor ne spadam. In to je na zabavo Mitje Veselka. Z njim se žal res ne razumem, pa saj ne da sva sploh imela veliko kontaktov, a se je na nekem žuru lani malce slabo končal najin edini pogovor do sedaj. Mislim, mogoče sem ga osramotila pred vsemi prijatelji, ampak pač enostavno nisem dekle, ki bi se na vsakem dogodku zapletlo z drugim in to je bil žal hud udarec za njegov ego.

Sara: »@Rubi, ne sinaj me!! Takoj odgovori!«

Kaja: »Verjetno jo boš morala v šoli prepričat, ampak jaz vsekakor grem. Nočem zamudit tega (čustvenček s srčki v očeh).«

Ugasnem telefon, ker res ne želim biti več del tega pogovora in se zaplesti v kakšen petkov večerni pohod na ozemlje mojega nesojenega »prijatelja« Mitje. Odklenem vrata kopalnice in se odpravim nazaj v sobo. Nazaj k Vidu. Še vedno leži na moji postelji in zdi se kot da moje odsotnosti sploh ni opazil.

»Presenečenje,« nenadoma vzklikne in me veselo pogleda, »tvoj posnetek skupaj s prijavnico sem ravno odposlal. Sedaj pa začni pakirati!«

se nadaljuje …