MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ?

(11. del)

»Vau, mislim, vem, da je fraza “ostal sem brez besed” čisto preveč zlajnana, ampak to je edino, kar mi pride na pamet. Preprosto popolno izgleda,« mi Vid pokloni nasmešek po tem, ko preneha z gledanjem mojega glasbenega posnetka.

»Hvala in tudi jaz imam eno že poznano foro, ampak res ne vem, kaj bi brez tebe,« se mu zahvalim.

»A, daj no, to bi prej jaz moral reči tebi. S teboj so vse neumnosti, ki jih naredim milijon-krat bolj zanimive, saj veš to, kajne?«

»Bom rekla, da sem počaščena. Si mi kar popihal na dušo,« se zarežim.

Ne vem zakaj, ampak tole najino hvaljenje drug drugega mi zveni kot nekakšno izpovedovanje ljubezni v pocukranem ameriškem filmu, ko se glavna junaka po zapletu spet najdeta in nato živita srečno do konca svojih dni. Uh, prevečkrat sem si že to rekla, morda celo kakšno minuto nazaj, ko je Vid še vedno občudoval moj video, ampak sedaj pa moram zares prenehati s takšnimi neumnimi mislimi. A zakaj je to tako težko?

»Kaj praviš, da kar skupaj napiševa prijavo, saj imaš posnetke že narejene in najboljše čim prej poslati, kajne?«

»Lahko, mislim, če se ti da. Kar nekaj stvar je treba napisati, tako da bom vesela pomoči,« odvrnem. »Potem pa najbolje, da čimprej začneva.«

***

»A meniš, da me bodo na podlagi teh pesmi sprejeli?« vprašam najboljšega prijatelja po celi uri pisanja prijavnice. Če mi ne bi pomagal, verjetno še kmalu ne bi končala, a ker nama gre ekipno delo odlično od rok, se to pozna tudi v delu, ki sva ga naredila.

»Ne le da mislim, jaz to vem. Bili bi na veliki izgubi, če se ne bi odločili zate,« resno pove, sama pa se le nasmehnem.

Čisto njemu podobno, večni optimist, ki me spodbuja na vsakem koraku. In ravno iz tega razloga ne smejo ljubezenske ideje prihajati v ospredje mojih misli, kajti le uničila bom čudovito prijateljstvo, ki nama ga marsikdo zavida.

»Poglej, če te sprejmejo, te peljem na morje. V bistvu, takoj ko izveš rezultate. Pa tudi če bo to sredi noči, midva se bova odpeljala in prišla domov, ko se bo nama zahotelo, pa tudi če bo to šele po enem tednu. No, pač prišla bova pravočasno, da si boš spakirala kovčke za glasbeno šolo,« se zareži in se hkrati navdušuje nad idejo.

»Velja in glej, da boš res držal obljubo, ker dobro veš, kakšen vpliv ima morje name. Pa še tole morje v dvoje se sliši res perfektno. Mislim v prijateljskem smislu, seveda,« dokončam poved.

»Itak da kot prijatelja, kaj bi pa druga med nama sploh lahko bilo,« se iskreno zareži Vid.

Kot da je to najboljši vic, kar jih je kdaj slišal. Njegov smeh ni niti malo podoben tistemu neprepričljivemu, ko človek še sam ne verjame svojim besedam. Njemu se to zares zdi smešno, kajti poznam ta smeh in velikokrat sem ga že slišala.

Stisne me pri srcu in želim si samo pobegniti iz sobe. Pa ne zato ker bi bila jezna nanj, to sploh ni težava. Razočarana sem nad sabo, da me je tale zanj nedolžni posmeh tako prizadel, čeprav sploh ni mislil nič slabega. Le sama ne znam razčistiti stvari v svoji glavi. Dvakrat hitro pomežiknem, da bi pregnala solzice, ki se mi nabirajo v očeh, saj sem že po naravi čisto preveč čustveno dekle in stvari me prehitro vržejo iz tira.

»Samo na stranišče grem, a lahko ti še enkrat preveriš prijavo,« si izmislim ter pobegnem iz sobe z velikim cmokom v grlu. Le kdaj se bo to končalo?

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.