MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ?

(10. del)

Vid parkira avto na našem dovozu in zazeha: »Najraje bi šel kar spat,« zajamra.

»A, daj no, pa saj ni tako hudo,« ga dregnem, »greva noter pa boš dobil kavo in to v moji najljubši roza skodelici,« se zasmejim.

»Oh, to pa že ne. Mislim, z veseljem stopim naprej, samo ne nosi kave pred mano. Še vedno ne morem verjeti, da ti je to všeč,« se namrdne, odpre vrata in se poda proti vhodu, sama pa mu sledim.

Potem ko je najin pogovor v avtu na srečo odplul iz nevarnih voda, se je moje vzdušje hitro obrnilo za sto osemdeset stopinj na boljše. Dokler spet ne bo šlo kaj narobe, bo pri tem tudi ostalo.

»Ujemi,« zakličem Vidu in mu vržem ključe, ki jih danes celo nisem pozabila doma.

Med odklepanjem mi odvrne: »Ti pa lahko ujameš mene preden se vržem na tvojo posteljo,« in že ga ni več.

Počasi se sprehodim do vrat ter se niti ne trudim hiteti, saj je kakršenkoli poskus, da ga ujamem brez smisla. Vzamem si čas, se preobujem, pregledam pošto na polici in vzamem pismo, ki je namenjeno meni. Lahkotno se povzpnem po stopnicah do svoje sobe, kjer me že kakšnih pet minut čaka Vid: »Ti si si pa vzela čas, moram reči,« se zareži z očitno več energije kot prej.

Torbo odložim k mizi in odprem belo kuverto z avstrijsko znamko. »Oh, Vid, poglej, kaj sem dobila,« mu pokažem papir v rokah, »uradno vabilo na poletno glasbeno šolo, pa cel potek je zraven in navodila za pošiljanje izbranih pesmi. Ne morem verjeti, to gre sedaj za res. Nujno moram danes odposlati moj posnetek,« vzkliknem.

»Ampak najprej mi ga moraš pokazati,« odvrne Vid, »kje ga imaš? Na računalniku?«

Na posteljo mu vržem prenosni računalnik ter sedem zraven njega: »Poišči v mapi Poletna glasbena šola, kjer sta dva posnetka.«

»Uuu, lepo ozadje imaš,« se zareži, »prvič ga vidim.«

»Pa saj si ga ti nastavil. To je moja najljubša fotka, mimogrede,« mu odvrnem in še enkrat pogledam ozadje, preden ekran prekrijejo moji dokumenti.

Na fotografiji sva midva z Vidom, posnela pa sva jo pred kakšnim letom dni, ko sva poskušala poustvariti eno izmed fotografij iz prvega razreda. Vid kaže jezik in me žgečka, sama pa brcam in se smejim kot zmešana. Še podobne obleke sva si poiskala. Jaz sem nosila modro obleko in pikčaste nogavice s trakom v laseh, Vid pa zeleno majico z dinozavri, ki jih je takrat tako oboževal in kavbojkami, ki so imele na kolenih rjave madeže čokoladnega sladoleda. Prav spomnim se, kako sva se zabavala tistega poletnega dne in naredila milijon fotografij, med katerimi je le ena uspela popolno.

»A to je ta posnetek?« vpraša Vid.

Pogledam in zmajam z glavo: »Ne, še ena enaka mapa je, ker sem se pri prvem snemanju zmotila, tako da tiste vsekakor ne smem poslati. Pritisni tole,« pokažem na zaslon in odpre se prava zbirka, »katerega želiš videti najprej? Pesem po mojem ali po njihovem izboru.«

»Em, dajva najprej poslušati tvoj izbor, me prav zanima, kaj si tokrat izbrala. Aja, mogoče bi bilo pametno tisto drugo mapo izbrisati, da ne boš po pomoti narobe poslala,« mi predlaga.

»Ja, ja, saj bom potem. Poslušaj raje sedaj,« pomignem k zaslonu.

Sobo zapolni moj glas, na zaslonu pa se moja pojava predaja petju in ob tem uživa. Pogledam Vida, ki nepremično zre v posnetek, kotički ustnic se mu privihajo v nasmeh: »Zelo si lepa,« reče tiho, »tako predana temu, kar počneš, izgledaš. Preprosto čudovito.«

Nasmehnem se in spodvijem noge k sebi, da bi pomirila podivjane leteče metuljčke v trebuhu. Vid se navadno le šali in reče, da sem luškana, pač kot kakšna punčka, ampak danes je prvič rekel, da sem lepa. Mislim, ne bom pretiravala, kajti vendarle je to moj najboljši prijatelj in morda ga je samo glasba tako prevzela. Še enkrat ga pogledam, a še vedno zre zamišljeno v računalnik. Oh, zakaj so stvari naenkrat tako zapletene.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.