MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ?

(9. del)

»Prosim, reci, da niso spet »tisti dnevi« v mesecu,« zatarna Vid, takoj ko sedem v avto.

Pripnem si pas in ga pogledam: »Ne, zakaj ti je to prišlo na misel,« se začudim.

»No, že od daleč sem videl, da SPET nisi dobre volje in ker si najbolj muhasta »tiste dni«, sem nekako sklepal, da je tako,« odgovori, besedico SPET pa čisto preveč poudari.

Ali pa tudi ne, v bistvu sem zadnje dni res zelo razdražljiva in kar naprej se jezim. Že res, da po naravi moje razpoloženje zelo hitro niha iz ene skrajnosti v drugo, a nekako so se vsi navadili na to, tudi sama. Zadnje čase pa si grem celo sama sebi na živce. Ni čudno, da je še Vid to opazil.

»Oprosti, samo preveč skrbi imam zadnje dni, konec šole, pa še posnetek za poletne glasbene delavnice v Gradcu moram poslati. Res si želim, da bi prišla v ožji izbor in dva tedna preživela tam. Veš, koliko bi se naučila. Od nekdaj si želim iti tja, mislim, ta poletna šola obstaja že zelo dolgo, še moja mami jo je obiskovala,« navdušeno povem.

»Kot prvo sploh ne dvomim, da ti bo uspelo,« mirno odvrne, kot da bi bilo to nekaj povsem samoumevnega ter doda, »a, kaj bom potem jaz brez tebe? Dva tedna, to je štirinajst dolgih dni brez moje najboljše prijateljice. Ne vem, kako bom to preživel,« pove, kar se da resno, čeprav se mu kotički ustnic vihajo v nasmešek.

»Se boš že znašel,« rečem in pogledam skozi okno, ko se peljeva mimo moje najljubše kavarne, »če te zanima, jaz ne dvomim v tvoje sposobnosti, da se boš v dveh tednih tako zamotil, da boš čisto pozabil name.«

»Prav imaš, moje osvajalske sposobnosti so brezmejne,« samozavestno odgovori, »tako da si bom zagotovo našel kakšno zanimivo žensko družbo,« se zareži.

»Zagotovo,« zamrmram sama zase in zavzdihnem.

»Ah, daj no,« me dregne Vid, »saj nisem mislil resno. Ti si vendar nezamenljiva.«

»Glej raje na cesto, kot da trosiš takšne neumnosti,« se na silo zasmejim.

Že tako ali tako zadnje dni razmišljam samo o njem, on pa mi tega nič ne olajša. Sicer sem prepričana, da se mu niti sanja ne, kje vse se potikajo moje misli, a vseeno mi vse skupaj samo še otežuje, s tem ko mi na dan pove vsaj deset takšnih komentarjev. Vem, da si ne smem delati nobenih utvar, ker bom na koncu razočarana, a vendarle si ne morem pomagati, da ne bi pomislila, kako bi bilo hoditi po ulici in se sprehoditi do parka z roko v roki, se smejati ali pa resno pogovarjati, a vseeno biti skupaj, skupaj kot fant in dekle. Bolje, da čimprej pozabim te misli, navsezadnje je to popolnoma nemogoče.

»Kaj pa ti, si že razmišljala o izpitu za avto? Najbrž ne misliš, da bom jaz tvoj večni osebni voznik. Ali, pač?«

»Seveda ne, enkrat, ko bo čas in priložnost, se bom že spravila, a zaenkrat tako zelo uživam kot tvoja sovoznica, da se mi nikamor ne mudi« se zasmejim.

»Počaščen sem, a vseeno mislim, da bi morala enkrat z mano na tisto parkirišče pri stari tovarni, da te malo naučim. Ne morem vendar dovoliti, da pride moja Rubi v avtošolo popolnoma brez izkušenj, medtem ko jaz te stvari obvladam« se pohvali Vid.

»Moja Rubi«, kaj se je njemu čisto zmešalo. Sedaj pa sploh ne bom mogla spraviti v red svojih misli in moje popoldne bo odplavalo mimo, neslišno kot raste drevo.

»Aha,« odsotno odvrnem.

»Da te ne pozabim vprašati preden pobegneš iz avta,« se zasmeji, »kaj ste imeli tam pred šolo?«

»Kdo? Nič ni bilo,« se delam nevedno. Točno vem, o če govori, a vseeno ne mislim deliti tistega pripetljaja z njim.

»Saj veš, ti pa Kaja, Sara in Oskar. Oni so se smejali, ti si se jezila in žugala s prstom, kot kakšna profesorica iz prejšnjega stoletja.«

»Em, to je bila le ena igra, veš eden more povedati šalo, drugi pa …«

»Ne bom nasedel,« me prekine, »dobro vem, da ne maraš nobenih iger, ne družabnih, kaj šele športnih, tako da moraš najti drug izgovor.«

Jezno ga pogledam, on pa odvrne pogled s ceste in doda: »Kar pa ti ne gre najbolje od rok.«

Predobro me pozna, izgovori so res moja šibka točka. Ne vem, a se samo meni zdi, ali pa se ta vožnja danes res vleče že predolgo.

»Brez skrbi, ni se ti treba obremenjevati. Bom Oskarja vprašal, kako se reče tej “igri”.«

O, ne. To bo polom.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja