MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ?

(8. del)

Po pouku

»Danes imamo spet toliko domače naloge,« zavzdihne Kaja, ki je poleg Sare prav tako moja zelo dobra prijateljica, »skoraj konec šolskega leta je, pa nam še zmeraj težijo z dodatnim delom.«

»Ah, ne kompliciraj preveč,« jo dregne Sara, medtem ko se obuva, »sonček je zunaj in to je ravno prav za dobro voljo.«

»Nismo smo vsi tako zaljubljeni kot ti,« se zareži Kaja, »eni smo z mislimi na tleh, ne pa v oblakih.«

»No, ne vem, če sem le jaz tako zaljubljena,« ji vrne Sara.

»Ne glej me, pri meni je vse po starem, nobenega na vidiku,« odvrne Kaja.

»Saj ne gledam tebe,« se zdaj še bolj smeji.

»O, ne,« zavzdihnem sama pri sebi. Samo še tega je manjkalo, da me bosta zdaj skupaj zafrkavali. Sara je res super, ampak včasih njene zavore preprosto popustijo in čisto preveč pove.

»Čakaj, kaj …« se čudi Kaja, »pa ja ne misliš na našo Rubi.«

Obrne se proti meni in se prijateljsko nasmehne: »Rubi, povej mi. Zakaj mi nisi nič rekla že prej?«

Pograbim svojo torbo in skupaj se podamo proti izhodu: »Em, danes zjutraj te ni bilo na kavi, drugače bi ti povedala, saj veš,« se opravičim, »ampak res ni nič. Sara si to čisto narobe predstavlja. Zdaj ko je v devetih nebesih, čisto drugače gleda na te stvari. Preveč romantično.«

Stopimo na dvorišče in Sara je spet v svojem elementu: »Rubi, krivično bi bilo, če ne bi tega povedala tudi Kaji. Spregovori, sicer bom jaz odprla usta …«

»Sara, kaj ponovno povzročaš težave? A ti moram jaz “zapreti usta”?« se izza njenega hrbta prikaže Oskar in jo objame. In temu sledi še poljub. In jaz se vsekakor raje obrnem stran. Zadnje čase je njuno izkazovanje naklonjenosti čisto pretirano. No, sicer me takšne stvari niti najmanj ne motijo v knjigah, ki jih berem, a realnost je nekaj čisto drugega.

»No, dekleta, kje je torej problem?« zanima Oskarja, ko se končno odlepi od svojega dekleta.

»Vse je v najlepšem redu,« mu namenim sijoč nasmešek. Niti slučajno ne smem dovoliti, da Sara nadaljuje, tam kjer je končala. Oskar je navsezadnje eden izmed Vidovih najboljših prijateljev in tole bi bil prav pokol za mene. Sara in njen dragi sta namreč popolna drug za drugega. Preveč govorita, ves čas se smejita, najraje pa se dotikata. In to ves čas. Pa nisem ljubosumna, ampak včasih je malce nadležno. Kakorkoli, Kaja pravi, da bom na to drugače gledala, ko bom sama imela fanta. Mogoče bom res, ali pa tudi ne.

»Nič ni bilo, le Rubi ima ljubezenske težave,« pripomni še Kaja.

»Rubi, tukaj sem,« se čez celo parkirišče ravno v tistem trenutku zadere Vid. Čisto v njegovem stilu, da se morajo vsi ozreti, od kje prihaja ta globok glas.

»Mi o volku, volk iz gozda, kajne Rubi,« doda piko na i še Sara, Oskarju pa se zasvetijo oči. Popolno, samo še tega mi je manjkalo.

»Torej, ti in … Vid? Nič mi ni omenil,« se začudi Oskar.

»Joj,« zavzdihnem in pokažem na Oskarja, »ti, pozabi vse skupaj in ne govori več o tem, ti,« kar se da resno pogledam Saro, »pa se me pazi jutri.«

»Umiri se, Rubi, tvoj princ te že čaka. Sicer nima konja, ima pa avto,« ne more nehati. Na tem mestu se predam in raje neham s komentarji, saj ne zaležejo. Le nasmehnem se ter odidem do svojega princa. Ups, svojega najboljšega prijatelja.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.