Ponedeljek

»Ojla, Rubi, kako si?« zakliče Sara takoj, ko stopi skozi stara vrata podstrešja naše gimnazije.

Sicer je tukaj zgoraj za dijake prepovedano, a Sari je nekako uspelo pregovoriti hišnika, ki je v bistvu njen stric, da se vsake toliko časa lahko odmakneva od hrupnih hodnikov in se zgoraj v miru pogovoriva. Točno to kar danes potrebujem. Poda mi vroč lonček kave s karamelo in mlečno peno na vrhu, ki jo naravnost obožujem.

» Mmm … popolno je,« zamrmram ob vonju te čudežne rjave tekočine, ki me vedno spravi v boljšo voljo.

»No, to že vem, da si obsedena, ampak mene bolj zanima, kako je bilo potem v soboto, pa včeraj. Kako si preživela vikend z Vidom?«

»Aja, to si imela v mislih. Danes ne vem več, če res hočem govoriti o tem. Morda drugič,« skomignem.

»Ne morem verjeti. Ves čas se izmikaš resnim pogovorom. V petek ponoči si delovala popolnoma drugače, veš?«

»Em, ja, pa saj ni nič za reči. Prijatelja sva. Mislim najboljša prijatelja in tu se zgodba konča,« ji poklonim enega svojih najlepših nasmeškov.

»Obupna si,« zavzdihne Sara, »samo povej že.«

»Če pa … nič ni,« jecljam.

»Rubi!« se še naprej razburja Sara.

»V redu, no, ti bom pa povedala. Samo ne smej se, pa bodi bolj tiho. Nočem, da kdo pride sem gor raziskovat,« odvrnem.

»Govori že, le še dvajset minut imava do konca odmora in to je veliko premalo za ženske pogovore.«

»Sploh ne vem, kako ti naj povem. Po eni strani je zelo zapleteno, po drugi strani pa niti ne tako močno. Mislim, prepričana sem, da se motim in je to samo trenutno nestabilno stanje, ker sem danes pisala fiziko. In mimogrede, kar dobro mi je šlo. Morali smo izračunati električni tok, pa shemo sem pravilno narisala. No, vsaj zdi se mi. Edino zadnja naloga je bila …«

»Rubi, ne zanima me fizika. Saj sem vesela, da ti je šlo, a govorili sva o drugih stvareh, se spomniš?« me prekine Sara.

»Aja, potem pa … Mogoče mi je Vid čisto majčkeno všeč. Res miniaturno malo. Nič resnega, samo hormoni so mi ponoreli, pa metuljčki zaplesali. Ampak sem danes že odlično, ničesar ne čutim več,« povem ponosno.

»A ti mene zafrkavaš ali samo misliš, da sem neumna,« je začudena prijateljica.

»Ne, mislim, zakaj …«

»Zato ker si prepričana, da se lahko kar tako preprosto »odzaljubiš« in pozabiš na nekoga. Ne, Rubi, to ne gre tako.«

»Ampak …«

»Počakaj, da povem do konca. Saj nič takšnega in to ti govorim, ker si moja prijateljica in ker te imam zelo rada. Pa tudi želim, da si srečna ne pa tako obupana, da se sredi noči seliš iz svoje sobe na kavč, ker pri tebi spi Vid. Najprej si moraš priznati, da tvoja čustva do njega enostavno niso le prijateljska.«

»Ne, pod nobenim pogojem ne morem tega narediti, to je nemogoče,« sem obupana.

»Umiri se, saj nisem rekla, da teči do njega in se mu izpovej. Čeprav tudi to ni slaba ideja,« se smeji.

»Zmešana si. Edina rešitev zame pa je, da se odmaknem in preživim malce časa sama in pozabim na to,« ponosno povem.

Ravno v tistem trenutku mi zapiska mobitel in obe pogledava na zaslon.

Vid: Ej, a mi boš danes pokazala pesem, ki jo misliš poslati na poletno glasbeno šolo?

»No, toliko o tem da se boš odmaknila od njega,« se spet reži Sara.

se nadaljuje …