Ropotanje skodelic v kuhinji. Zlaganje žlic v predal. Curek vode iz pipe in mamin smeh. Očetovo listanje časopisa ter klik kemičnega svinčnika, ki nakazuje na začetek reševanja sobotne križanke. Pretegnem roke in zazeham. Pogledam okoli sebe in kaj hitro ugotovim, da danes nisem spala v svoji sobi. Knjiga na prsih me opominja na nočno branje in nespečnost, sicer pa same zaspanosti sploh ne občutim. V kopalnici se šele ozrem na uro na steni, ki kaže devet zjutraj. To je že kar precej pozno zame, a ker nočem buditi Vida, se kar v pižami odpravim v kuhinjo, kjer me pozdravi vonj po sveže pečenem toastu z maslom in kavo v džezvi.

»Jutro, mami, oči,« sem dobre volje.

»Ti si še v pižami?« se pošali oči, saj običajno tudi ob vikendih v kuhinjo priromam urejena in pripravljena na nov dan.

»Dolga noč je za mano,« razložim, »nikakor nisem mogla zaspati. Na koncu sem se odločila za skrajno možnost in sem v dnevni sobi zaspala ob knjigi.«

»Bučka, potem bi pa sedaj še morala spati. Danes boš preveč zaspana,« reče mami.

»Skodelica kave po zajtrku in skodelica kave po kosilu pa bom kot nova, boš videla.«

»Upam, da res. Kaj nisi rekla, da se imata danes s Vidom še veliko za učiti?«

»Fiziko pišem v ponedeljek in je čisto preveč zakomplicirana zame,« zavzdihnem, »saj vesta, da nisem naravoslovka.«

»Preveč si podedovala po mamici, tudi njej se je namesto fizikalnih računov sanjalo le o taktih in akordih ter vsemu kar gre zraven.«

»Brez skrbi, oči, prepričana sem, da ti in ostala moška populacija naše družine odlično ohranja ravnovesje med ljubitelji fizike in predanima ljubiteljicama umestnosti,« se zasmejim.

Prekinejo me koraki po stopnicah, ki napovedujejo prihod večje družbe. »Dobro jutro,« skoraj v en glas rečejo zaspani glasovi. Med štirimi fanti opazim dekle, ki jo prvič vidim pri nas.

»To je pa čudež, še nikoli niste bili tako hitro budni,« se čudi oči, »le kaj je to v zraku. Nekateri ne spijo ponoči, drugi ne spite zjutraj.«

»Kar posedite se, zajtrk bo takoj na mizi. Rubi, lahko neseš tole na mizo,« mi mami v roke porine krožnike.

»Ej, kje si ti spala? A je vse v redu?« me na stran porine Vid.

»Ne skrbi, mislim, da je bila polna luna, pa nisem mogla spati,« ga pomirim.

»Saj bi me lahko zbudila. Z veseljem bi ti delal družbo sredi noči,« se zasmeji.

»Brala sem knjigo in občudovala nočno mesto. Nič mi ni manjkalo.«

»Ampak naslednjič me boš zbudila, kajne.«

»Seveda, verjetno si se že ob dveh zjutraj želel učiti fiziko z menoj,« pomežiknem.

»Očitno tisti drobec humorja, ki si ga pridobila, kljub krajšemu spancu ni izginil.«

»Rubi, krožnike potrebujemo. Karkoli že imata, lahko počaka,« se iz jedilnice zadere Jaka.

»Prihajava,« rečem in Vida potegnem za roko.

»Izvoli, dragi bratec. Imaš to čast, da razdeliš krožnike.«

»Pozabi, tvoja naloga je,« mi pokaže jezik.

Vid se usede na svoj stalni stol, nasproti pa že sedita Matej, moj najstarejši brat in njegovo dekle, s katerim pa naj bi bil že nekaj časa. Kakorkoli, podam ji krožnik in se ji predstavim: »Živijo, Matej ni najboljši v predstavljanju oseb, ampak ni pomembno. Jaz sem Rubi, njegova sestra.«

»Zdravo, moje ime pa je Taja. Sem vesela, da sem končno spoznala tudi tebe. Že pred dvema tednoma sem bila tukaj, pa te ni bilo,« se prijazno nasmehne.

»Oh, verjetno sem prespala pri Vidu,« pokažem na prijatelja zraven sebe, ki je že vneto debatiral z Jako.

»No, saj sva se sedaj spoznali. Morava še potem poklepetati. Aja, sicer pa sta z Vidom zelo lep par,« mi pokloni še enega izmed sijočih nasmehov.

Sekundo zatem ga zamenja prestrašeni pogled. Poleg nje pa se k meni obrnejo še štirje pari moških oči. Pogledam ob svoje noge kamor je ravnokar priletel krožnik in se razletel v nešteto drobnih kosov.

»Raje sploh ne bom vprašala, kdo je kriv,« se iz kuhinje oglasi mami.

»Em, saj … Saj bom pospravila,« zajecljam in odhitim v predsobo po metlo. Še pred tem pa zaslišim Tajo, kako vpraša mojega brata: »A sem kaj narobe rekla? Zdelo se mi je, da se je to zgodilo zaradi mene,« zavzdihne.

»Ne skrbi, ni večjega problema, le to, da Rubi in Vid nista par. Najboljša prijatelja sta. Na malce nenavaden način, a smo se že navadili in …«

Ostalo sem preslišala. Na hodniku se naslonim na vrata kopalnice in se primem za glavo. Lahko se kolikor hočem dolgo izgovarjam za nenaspanost, ampak sama dobro vem, da to ni pravi razlog. Pojma nimam, kaj se dogaja. Prava nervozna razvalina sem. V bistvu ne. Ne vem, zakaj si lažem. Nekaj v meni se je spremenilo in za to ni kriv včerajšnji obisk knjižnice ali pa Taja s svojim komentarjem. Morda sem šele sedaj postala pozorna, ampak že nekaj tednov, me ob pogledu na Vida stisne v trebuhu. Simpatično in parasimpatično živčevje se vzburita naenkrat in nastanejo metuljčki. Oh, ne. Saj se mi že meša. Prav o živčevju sem se z Vidom učila pred mesecem dni in očitno sem se precej dobro naučila. Globoko vdihnem skozi nos in izdihnem skozi usta. Vrnila se bom v jedilnico, pospravila nered okoli mojega stola, v miru pojedla zajtrk in si potem v glavo vbila, kako se nariše električna shema. Zgodaj bom šla spat in jutri bo nov dan. Pozabila bom na vse nerodne trenutke in če bom ves čas pozorna, bodo tudi metulji odleteli iz trebuha in se naselili pri kom drugem.

se nadaljuje …