Mislim, da ne bom na svoj seznam dala nobenega filma več, če prej ne bom prebrala opisa. Ta komedija je govorila ravno o prepovedani temi v mojih mislim. O dveh prijateljih, ki se zaljubita. Resno?! Še dve uri po tistem, ko sva se odpravila spat in je Vid že zdavnaj zaspal na svoji polovici moje ogromne postelje, sem jaz ležala in gledala v zastrto okno, skozi katero je sevala medla svetloba ulične svetilke. Zavzdihnila sem in se zvila v še večji klobčič. Vedno sem spala zvita kot dojenček, a danes mi tudi to ni pomagalo. Ne štetje ovc in zvezd mi ni pripeljalo spanca. Moje nemirne misli so ves čas zahajale na nezaželeno območje. Vid in jaz. To nikakor ne gre skupaj, pravi nesmisel. On je moj najboljši prijatelj in ne smem razmišljati na kaj drugega. Ko je bil še v zvezi sem bila tako vesela zanj, še pomislila nisem na kakšno ljubosumje. Zakaj me potem sedaj to tako preganja.

Iz nočne omarice pograbim telefon in napišem kratko sporočilo Sari: »V ponedeljek zjutraj nujno kava na podstrešju.«

Čez sekundo dobim odgovor: »Zmenjeno. Kaj narobe (začuden čustvenček)?«

Ni ravno čudno, da je ob dveh zjutraj še vedno pokonci. Že skoraj eno leto ima fanta, Oskarja, pa čeprav se vidita skoraj vsak dan, včasih klepetata še pozno v noč, kot prava zaljubljenca. No, saj v bistvu tudi sta.

»Povem v živo. Verjetno imam samo polno glavo vsega in ne morem zaspati (žalosten čustvenček).«

»A ni Vid pri tebi danes?«

»Spi kot top že dve uri (čustvenček opice).«

»Fantje (smejoč čustvenček s solzami ). Kakšen je bil film?«

»Katastrofa (čustvenček, ki se tolče po glavi).«

»Zakaj???? O čem se je šel (čustvenček prisloni uho)?«

»O prijateljih, ki se zaljubita (čustvenček, ki se tolče po glavi).«

»Oooo (začuden čustvenček). Vidim, kam pes taco moli (režeč čustvenček).«

»Nimaš pojma (čustvenček, ki kaže jezik). Nočka (zaspani čustvenček).

»Stisni se k sosedu in boš hitro zaspala (režeč čustvenček, čustvenček, ki kaže jezik).«

Zavijem z očmi in telefon odložim nazaj na nočno omarico ter prisluhnem tihem dihanju prijatelja. Vedno se mi je to zdelo prav pomirjajoče, saj v primerjavi z mojimi brati ne smrči. Danes pa me prav to spravlja v nemirni položaj. V temi potipam nazaj na polico in najdem knjigo, ki sem si jo danes izposodila v knjižnici. Z odejo vred se odpravim v dnevno sobo, ki ima čudovit razgled na speče mesto. Prav pomirjajoče je in rada pogledam po mestu, v kateri hiši ali stanovanju še gori luč. Takrat se mi vedno porajajo vprašanja, zakaj je nekdo tam še pokonci. Ali tudi tisti nekdo ne more spati. Ali tudi on, ona bere knjigo ali pa morda gleda televizijo. Morda tisti nekdo pestuje jokajočega dojenčka ali pa meri temperaturo prepotenemu otroku. Mogoče se je nekdo šele vrnil iz službe ali zabave, morda pa celo iz polnočnega sprehoda v mestu, ki bo že čez nekaj ur ponovno oživelo.

se nadaljuje …