MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ?

(4. del)

»Kateri film je danes na vrsti? Mislim, da sva zadnjič ostala nekje tukaj,« pokaže na dvaindvajseti film po vrsti na mojem seznamu.

»Ne, enega preveč si pokazal,« odvrnem, »čeprav si mislim, zakaj si to storil.«

»Pa sem že mislim, da ne boš opazila. Že štiri mesece je minilo od zadnjega filmskega večera,« se zareži, » prepričan se bil, da je tvoj spomin bolj podoben zlati ribici.«

»To bom vzela kot kompliment,« se v kratki modri pižami s samorogi na hlačah usedem na posteljo.

»Vau, kakšna moda. Nisem vedel, da sem prišel v pravljično deželo,« pokaže na barvne samoroge na moji pižami.

»Nisem jaz kriva, če si nazadnje žensko videl v zapeljivi čipkasti pižami,« ga zbodem v mislih na njegovo bivšo dekle.

Razšla sta se pred dobrim mesecem dni in čeprav se mu vse skupaj zdi smešno, ga je vseeno prizadelo. Skupaj sta bila več kot pol leta in izgledala sta kot popolni par, a kar je brez praske navzven, ni nujno, da je tako svetlikajoče tudi znotraj.

»Auč, tale ti je pa uspela. Se vidi, da si obkrožena s samimi zbadljivci in si se nekako nalezla.«

Mogoče kdo, ki naju posluša nima občutka, da sva tako dobra prijatelja, a tako enostavno delujeva. Vid me večino časa zafrkava, jaz tiho ob tem uživam, čeprav mu poskušam v enaki meri vrniti. Ob tem se oba zelo zabavava, a imava včasih tudi bolj odrasle pogovore.

»Lahko potem začnem predvajati?« vpraša, ko se namestim na posteljo zraven njega.

»Počakaj, samo še roke si namažem s kremo.«

»Včasih nisi imela toliko opravkov pred filmom. Danes pa že pol ure noriš v kopalnico in nazaj, pa ena krema, pa maska, pa druga krema … Joj, že cela soba diši po tebi,« se zasmeji, mene pa ta stavek čisto vrže iz tira.

Ne vem, kaj je zadnja dva tedna z menoj, a vsaka peta poved, se mi zdi dvomljiva. Vse vidim v ljubezenskem smislu in tole mi niti najmanj ni všeč. Pa še tista knjižničarka danes, ona je s svojimi pripombami naredila še večjo zmedo v moji glavi. Ko sva bila še mlajša, nekje do petega razreda, sva vsak mesec prespala drug pri drugem. Moja ali njegova mami je vedno naredila palačinke s čokolado, zraven sva dobila veliko skodelico kakava in bedela sva lahko dve uri več kot običajno. To sva poimenovala čokoladno ponočevanje Rubi in Vida. Takrat se to nikomur ni zdelo smešno. Otroka in tako dobra prijatelja. Prav prikupno, kajne. Ko pa sva se v prvem letniku spet začela družiti, čeprav nisva sošolca, je Vid enkrat omenil, da bi lahko ponovila najino mesečno tradicijo. Takoj sem bila za. Vedela sem, kako prav mi bo prišla sprostitev po napornem tednu v šoli, saj vemo, kako stresno je v prvem letniku srednje šole. S tem sva znova začela z najino “tradicijo”, le da sva prerasla čokolado in sva jo zato preimenovala v petkov filmski večer Rubi in Vida.

To sicer ni skrivnost, a ne razlagava vsem po vrsti, da vsak mesec enkrat jaz prespim pri njemu ter obratno. Danes je tako prvi filmski večer po šestih mesecih, saj v času njegove zveze tega nisva imela, moj seznam pa je bil na čakanju.

Še najinim prijateljem se sicer najin prijateljski odnos zdi čuden, a jim je sedaj po skoraj štirih letih že normalno. Sara vedno pravi, da sva kot par in da izpolnjujeva že vse pogoje, le še poljub za piko na i nama manjka. Kar pa se absolutno ne bo zgodilo. O tem sploh ni za razpravljati. Le en problemček obstaja. Da se mi zadnje čase ta podoba vse prevečkrat vrti pred očmi.

»Normalno, da diši po meni, saj je moja soba,« se z mislimi vrnem nazaj k Vidu.

»Kakorkoli, ali si pripravljena za film?«

»Seveda,« se pokrijem z odejo in izklopim telefon, »komaj čakam to romantično komedijo,« ga zafrkavam. Vid namreč ne mara preveč teh ljubezenskih zgodb, pravi, da enostavno niso resnične. In ko smo že pri tem, zanj je znanstvena fantastika veliko bolj normalna.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.