MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ? (3. del)

MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ?

(3. del)

Obračanje ključa na drugi strani vrat me vrže nazaj v realnost. Vid se nasmeji in rahlo potolče po moji glavi: »Sedaj se lahko vrneš nazaj na Zemljo.«

»Zdravo, kako sta, otroka,« naju pozdravi oči.

»Ej, nisva več tako majhna,« odvrnem.

»To zase ne moreš ravno reči,« me zafrkava oči in naju povabi v hišo.

»Ravno pravi čas sta prišla. Mateja je spekla brownije in po napornem dnevu potrebujeta malce čokoladnega razvajanja, kajne,« pomežikne.

»Zakon,« se navdušuje Vid, »jutri gledava tekmo, kajne?«

»Vsekakor, za nič na svetu ne želim zamuditi tega. Kaj misliš, kdo bo zmagal?« vpraša oči.

»Grem stavit, da bodo prvaki …« in ne poslušam ju več.

O nogometu vem toliko, kot ve Vid o maskari za trepalnice. Nič. Od kdaj se on tako dobro razume z mojimi starši? Že od nekdaj, samo temu nisem dajala posebne pozornosti. Zdelo se mi je popolnoma običajno, čeprav mi je marsikdo nasprotoval. Ne razumem, zakaj me danes te misli plašijo. Čisto preveč razmišljam v tej nasprotni smeri.

Na srečo moje možgane in nogometno debato prekine mami: »Jure, pripelji ju že enkrat v kuhinjo. Sladoled se bo stopil, o tistem brcanju žoge pa lahko razpravljata kasneje.«

Mislim, da je kar očitno, po kom sem podedovala navdušenost nad športom. Stokrat, ne v bistvu neštetokrat so mi bratje, Vid in oči poskušali razložiti pravila ter mi približati kakšen šport, pa so nekateri zame še vedno navadno lovljenje žoge, razlika pa je le s katerim delom telesa.

V jedilnici za mizo že sedita moja brata, najstarejši pa manjka: »Kje je Matej?« vprašam.

»Na neko zabavo je šel s svojo punco in verjetno ga še kmalu ne bo domov. Nikoli ne veš, kdaj se bo vrnil, kaj bo počel, kje bo prespal in …«

»Mislim, da bo dovolj, Jaka,« prekine mami eno leto starejšega brata, »tudi ti pri teh nočnih izletih nisi izjema.«

»Mislim, da bom moral kmalu še Marka vpeljati v to življenje, da ne bo zaostajal za starejšima bratoma,« se zareži, Mark pa ma mu vrže zmečkan prtiček v glavo: »S tabo že ne bom nikamor hodil,« in mu pokaže jezik.

»Sestrica draga, kaj vidiš tole. Najin najmlajši brat bi raje s teboj hodil po zabavah. Samo ne vem, kako se bo potem naučil, kako pravilno prijeti in pogledati v kozarec,« nadaljuje svoj zbadljiv pohod.

Frcnem ga pa roki in zajavka: »Sicer pa ima Rubi vedno zanimivo družbo, sama luštna dekleta so na kupu. Kolikor hočeš izbire,« se reži, jaz pa bi ga najraje zadavila.

Od kje mu te ideje, čeprav vsi vemo, da je Jaka največji šaljivec v družini, očitno pa je, da je ta gen za humor dobil od očeta.

»Jaka, utihni že enkrat, vidva pa ga pustita pri miru,« se razburja mami, ravno ko se iz predsobe vrneta še oči in Vid.

»Pozdravljeni, Mateja,« se vmeša Vid, ki kot vedno razelektri napetost v ozračju. Življenje s tremi brati zna biti včasih prav naporno, a tudi precej razburljivo.

»O, Vid, že dolgo te nisem videl,« mu udari petko v pozdrav Jaka: »Jutri si moraš nujno pogledati moj novi izum. Prav neverjetno deluje.«

»Z veseljem, saj bom kot kaže jutri še dolgo pri vas,« se nasmeji.

»Se bi morda sedaj končno posedli za mizo, vidva,« pokaže na brata mama, »narazen. Nočem še kakšnih izpadov ali pa večernega čiščenja kuhinje.«

»Rubi ti lahko pomaga, saj je poleg tebe edina ženska pri hiši,« skomigne Mark.

»Kot prvo se dela pri nas ne delijo in kot drugo nimam časa. Ti, pa si se že pred enim tednom hvalil, da si zaključil z ocenami, kar pomeni, da imaš časa na pretek,« ga grdo pogledam.

Oči, umirjeno pripomni: »No, prepričan sem, da čiščenje ne bo potrebno, saj se bomo vsi vedli vzorno, kajne?« z očmi preleti mene, Marka in Jako.

»Dober tek, vsem skupaj,« se zareži Vid in še mamine napete mišice okoli ust se sprostijo: »Hvala, ti si res kot moj četrti sin,« mu popiha na dušo.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.