MOJ NAJBOLJŠI PRIJATELJ?

(2. del)

Ko sedaj pogledam Vida, ki se z rokami naslanja na kolena in zre v svoj mobitel, se ne morem spomniti, kdaj se je tako spremenil. Morda samo nisem bila pozorna, a od fantiča, ki so ga bile same kosti, je zrasel v mladega moškega. A kljub temu ima še vedno isti nasmešek, ki mu je dodal le iskrico nagajivosti.

»Poglej, kaj je objavila Neža,« se namrdne.

»A se ne bi raje učil z mano, kot pa da se vznemirjaš ob fotografijah svojega nekdanjega dekleta?« zavzdihnem.

»Mislim, da bom komentar obdržal zase,« me pomenljivo pogleda, »tako ali tako pa se danes ne boš več učila.«

»Kako pa ti to veš? Ura je šele …« pogledam na levo zapestje, kjer veliki kazalec že sega čez pol sedem.

»O, šment,« vzkliknem, »mudi se nama. Še v knjižnico moram.«

»Sem ti rekel, da se danes ne boš več učila,« mi pokaže jezik.

»Samo bodi že tiho. Iti morava.«

»Kot tvoj osebni voznik te opozarjam, da v kolikor ne boš prijazna z mano, se avto ne bo premaknil nikamor.«

Pogledam ga, zavijem z očmi in pograbim nahrbtnik.

***

»Dober večer, ravno pravi čas sta še ujela, golobčka,« naju s širokim nasmehom pozdravi starejša knjižničarka pri pultu, »kako prisrčna sta skupaj.«

»Em, midva nisva par,« sramežljivo povem in položim štiri knjige na mizo, »tole bi vrnila.«

»Pa bi morala biti, zaupaj meni, stari knjižničarki, ki je že celo življenje obkrožena s knjigami. Skozi ta vrata je prišlo že nešteto ljudi, od otrok, mladih, ki jih dajejo vsi mogoči hormoni, odraslih in tistih v drugi ali tretji puberteti. Vsega sem že videla. In pri vama vsekakor vidim kemijo,« pove.

Nerodno se ozrem k Vidu, ki pa mu očitno ni nič neprijetno. Iskriv pogled vrne gospe za mizo in me objame okoli ramen: »Zakaj pa ne, morda pa enkrat le pristaneva skupaj in začela se bo zgodba za devetimi gorami in desetimi vodami v gradu s tremi stolpi in kraljično, ki bo spala na dvajsetih vzmetnicah in dvajsetih blazinah, a bo še vedno čutila grah na dnu postelje.«

Knjižničarka je zaprhutala s trepalnicami od navdušenja in se zatopila v mojega prijatelja. Res je znal očarati vsako žensko, še tisto najbolj hladnokrvno. »Vidim, da si prebral ogromno pravljic kot otrok. Kaj pa danes? Kaj najraje bereš?«

Ob tem vprašanju se mi je kar zaletelo. Vid in branje? To sploh ne gre skupaj, temveč se odbija kot magneta z enakim nabojem. Zakašljam in se začnem režati, Vid pa se naredi, kot da tega sploh ne opazi. Za žensko, ki naj bi mi izposodila še nekaj knjig, pa že nekaj minut ne obstajam več.

»Berem? Seveda, moj najljubši hobi je branje. Od tistih … hmm … tankih do najbolj debelih,« zjeclja.

Njegovo branje ne seže dlje od črk v matematiki in pri tem sem smrtno resna. Prekinem to njegovo igro in rečem: »Rezervirani imam še dve knjigi. Lepo bi vas prosila, če mi jih lahko izposodite, ker se nama žel že mudi.«

»Oh, seveda. Saj tudi mi že zapiramo. Lep večer vama želim in upam, da vaju naslednjič vidim z roko v roki.«

Pokimam in si oddahnem, da je te predstave konec.

***

Pozvonim na zvonec ob vratih in počakam, da se bo nekdo iz moje številčne družine primajal do vrat.

»Si spet pozabila ključe,« se reži oseba ob meni.

»Nehaj že spet,« zavzdihnem in ga na videz jezno pogledam.

»Danes si čudno slabe volje. Začela si že pri meni, ko sva se učila, potem v knjižnici in sedaj še pred lastnimi vhodom. Kaj, hudiča, ti je?«

Zrem v njegove vznemirjene rjave oči in moje misli preplavijo knjižničarkine besede »Upam, da vaju naslednjič vidim z roko v roki.« Nikoli nisem o Vidu razmišljala v ljubezenskem smislu. Prijatelja sva že tako dolgo, pa mi to niti enkrat ni prišlo na misel. Vse do zdaj. Čeprav bi morda, kdo mislil, da sva popolnoma nerazdružljiva že od pripetljaja pred enajstimi leti, ko se je v z vstopom v osnovno šolo začelo novo poglavje v življenju, pa to ne drži popolnoma. V petem razredu sta se Vidova starša razšla in on se je z bratom in materjo preselil na drugi konec mesta ter posledično tam začel obiskovati pouk. Meni se je takrat podrl svet. V razredu sem sicer imela prijateljice, a nobena ni bila moja zaveznica kot je bil to Vid. Pri dvanajstih letih si praktično še velik otrok in tudi nisem imela mobitela, da bi z odhajajočim prijateljem ohranila tesne stike. Saj vem, da se sliši čudno, preselil se je namreč le na drugi konec mesta in ne v drug del države, a vseeno se nisva videla pogosto. On se je v novem razredu takoj ujel, zame pa so moji sošolci brez njega prav tako predstavljali skoraj nov svet. Maša in Kaja sta se medtem že neštetokrat sprli, mene pa opazili, ko jima je pri pouku tekla voda v grlo. Kljub moji sramežljivosti pa sem se takrat spoprijateljila s Saro, ki je še danes tista, s katero v avtu navijeva glasbo do konca, pojeva čisto preveč čokolade in se smejiva do onemoglosti. Z eno besedo uživava, čeprav je popolno nasprotje Vidu, ki se je v prvem letniku ponovno vrnil v moj svet in ga obarval. Zadnje čase pa se zdi, da ga bo obrnil na glavo.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.