»Še enkrat ponovi. Kaj je električni tok, kako ga označimo in izračunamo?« reče Vid.

Noge iztegne pred sabo in se namesti v udoben položaj na svoji postelji. Zavzdihnem ter ponovno začnem hoditi gor in dol po njegovi sobi: »Torej, gre za nekaj z elektriko in … in, potem … ja?«

»Pred desetimi minutami si to še znala. Kako ti uspe takoj vse pozabiti,« se zasmeji Vid.

»Sploh ni smešno. V ponedeljek pišem zadnji test pri fiziki in imam le petinštirideset ur, da se naučim to umetnost,« vznemirjeno povem.

A vseeno to nima učinka na mojega najboljšega prijatelja, saj se samo še bolj reži: »Hvala za precej očitni poudarek pri besedama zadnji test. Veš, skoraj bi pozabil, da se s tem letnikom tvoja naravoslovna smer končuje,« nadaljuje s svojim zbadanjem.

Pograbim blazino, ki leži ob mojih nogah in mu jo vržem v obraz. »Au,« pretirano zastoka kot kakšno majhno dekle, »zakaj pa to?« »Nehaj me zafrkavati in mi raje pomagaj,« se trudim biti resna, a mi ne uspeva najbolje. Nikoli se ne morem nehati smejati, ko me Vid začne oponašati.

Tako čudne grimase počne in čeprav vem, da več kot očitno pretirava, vseeno upam, da res ne izgledam tako, ko sem jezna. Sesedem se na posteljo in globoko zavzdihnem: »Zaključila sem z biologijo in kemijo, samo še ena stopnička in bom na vrhu. Tako zelo si želim čimprej opraviti s tem, da si sploh ne morem zapomniti osnovnih pojmov, kaj šele, da se učim računati vse te kompleksne pojave ali kakorkoli že vi, fiziki, rečete temu.«

Vid se pomakne k meni in se mi prvič danes prijazno nasmehne: »Obljubil sem ti kot vedno, da ti bom pomagal. In tokrat ne bo nič drugače. Mislim, moja najboljša prijateljica si, vsekakor želim, da tudi to zadnjo oviro premagaš v svojem stilu.«

»Verjetno mi bo uspelo. Upam. Samo danes je bil zelo dolg dan in čisto sem izmučena,« si pomanem oči in zazeham. »Si preutrujena tudi za tole ali pa bo morda priklicalo nasmeh na tvoj obraz,« se zareži Vid z nagajivo iskrico v očeh. V naslednjem trenutku se smejim še sama in brcam z nogami, saj me Vid žgečka, tako kot to počne že od najinega šestega leta.

Spoznala sva se v prvem razredu, na prvi šolski dan, vse skupaj pa je prav zanimiva zgodba. Bila sem majhno prestrašeno dekle z dvema roza pentljama v redkih svetlih laseh. Če si pogledal od blizu, si lahko videl kožo, ki se je skrivala pod tankimi lasmi. Z vijoličnim krilom, belo majico s kratkimi rokavi, na kateri se je skrivala Hello Kitty, in šolsko torbo na ramenih, sem se skrivala za svojima prijateljicama. Z Mašo in Kajo sem bila v vrtcu nerazdružljiva in ves čas smo tičale skupaj. Prvi šolski dan pa se je to spremenilo. Učiteljica Groza nas je klicala po imenih v svoj razred. Čeprav njen priimek morda ne nakazuje na to, je bila to najbolj ljubezniva učiteljica. Točno takšna kot mora biti v prvem razredu, da te ne prestraši že na začetku dolge poti izobraževanja. Kakorkoli, skozi ogromne hodnike, okrašene s slikami učencev, nas je popeljala v razred s stenami nežne oranžne barve, majhnimi mizami in stoli ravno prave velikosti za naše drobne postave. Spredaj se je svetlikala zelena tabla, na kateri je pisalo DOBRODOŠLI, PRVOŠOLCI. Spomnim se, kako vznemirjena sem bila, čisto novo okolje, neznani obrazi, le Mašo in Kajo sem poznala.

Učiteljica se nam je prijazno nasmehnila: »Tako, dragi otroci, postali ste učenci. Učenci 1. a in postali ste sošolci drug drugemu za naslednjih devet let. Vem, da boste uživali in hvaležna sem, da bom z vami prvo leto tega raziskovanja. Sedaj se usedite po parih za vsako mizo, da bomo lahko začeli.« Takrat me je zagrabila panika. Maša in Kaja sta pobegnili k prvi prosti mizi in me pustili samo sredi gneče. Ostali so se prerivali in hiteli okoli mene, sama pa sem le stala in se ozirala okoli. Takrat še neznanci so buljili vame, v moje oči so stopile prve solze.

K meni je stopila učiteljica Groza in me prijela za roko: »Pridi, tam je prosto« ter me odpeljala do mize v prvi vrsti čisto na desno. Za njo je že sedel fant, manjši od mene, s svetlo rjavimi lasmi in rjavimi očmi, ki so me čudno opazovale. Mrščil se je in si grizel spodnjo ustnico.

Želela sem pobegniti, nato pa se je oglasil: »Živijo, jaz sem Vid in zelo bom vesel, če boš moja soseda.« Tem besedam je dodal še nedolžen otroški nasmešek in pokazal na stol zraven sebe. Tako se je začela najina zgodba o prijateljstvu.

se nadaljuje …