EKSTRA ODŠTEKANA

(4. del)

Ne vem, kako mu je uspelo, da me je prepričal v to noro dejanje, ampak prijela sem ga za roko ter počasi stopala z njim. Filip me je vprašal vsa mogoča vprašanja glede moje strahu. Ne spomnim se, da bi se že kdo kdaj tako zanimal zame ali še posebno za moj napad panike, zato mu najprej odgovarjam samo z enozložnicami. Ko stopiva skozi vrata dvigala, me nežno porine proti tipkam za v različna nadstropja ter mi pomigne, naj pritisnem, kar sama želim. Zavlačujem, saj si ne želim nikamor, roke pa imam že čisto potne. Nazadnje vendarle prst položim na gumb s številko ena, v naslednjem hipu že začutim dvigovanje od tal.

Zavzdihnem in se naslonim na ogledalo za mano ter zamrmram: »Kaj je meni tega treba?«

Filip, ki me je očitno slišal stopi do mene in mi popravi pobegli roza pramen las za uho ter tiho vpraša: »Zakaj ti je glede tega strahu tako nerodno?«

Še enkrat zavzdihnem, v tistem pa zapiska in vrata se odprejo.

»Daj mi roko in začni s pripovedovanjem,« reče in njegova prijaznost in potrpežljivost v meni pustita še eno sled, ki je ne bom še kmalu pozabila.

Iz mene se usujejo besede o norčevanju mojega polbrata, ki je sicer čisto v redu in se večino časa dobro razumeva. Spregovorim tudi o mami, ki ima enak strah s podobnim napadom panike, a se glede tega ni nikoli obremenjevala. Skupaj sva se vedno uspešno izogibali nepotrebnim višinam ter se trdno držali tal. Seveda pa se je to sedaj, ko sem doma pri očetu, precej spremenilo. Luki je moja mami že brez tega strahu prava uganka in se mu zdi smešna, medtem ko je strah pred višino vrhunec vsega. Nenehno ima ideje o družinskih izletih na razne razgledne stolpe, kar očetu sicer ne diši preveč, a mislim, da bo ob Lukovi vztrajnosti enkrat vendarle popustil. Razlagala in govorila sem o vsem, kar mi je prišlo na pamet in postopoma popustila močan prijem v Filipovi roki, čigar členki so verjetno kar pobledeli. Zaradi nenadnega daru govora sploh nisem opazila, da me je moj novi prijatelj počasi vodil naprej skozi vrata in znašla sva se na najnižji razgledni ploščadi. Uspela sem sicer sprostiti svoje napete obrazne mišice, a sem se vseeno naslonila na steno ob dvigalu in se nisem približala robu.

»Veš, mislim, da ja to čisto dovolj za danes. Že da sem se sploh odpravila sem gor, je velik napredek za mene. Hvala ti.«

»Malenkost, nekako se ti že moram oddolžiti za tvoje večerne zgodbice za lahko noč,« se nasmeji in me objame, jaz pa bi se lahko v tem objemu izgubila.

Naslednji dan me Sara v času odmora med delavnicami, ki so bile organizirane na šoli gostiteljici, povleče na stranišče in začne s svojim zasliševanjem.

»Ela, kaj je bilo tisto včeraj?«

Naredim se neumno in skomignem z rameni: »Nič, sploh ne vem, o čem govoriš.«

»Dobro ti je jasno, da govorim o vajinem včerajšnjem objemu preden smo šli na stolp,« zavzdihne.

»Prav no, vem, kaj imaš v mislih. Ampak ni bilo nič. Samo nedolžen nepomemben objemček, ki ni pomenil ničesar, sploh pa ni bilo zraven nobenih drugih čustev, kot le prijateljska. Je to dovolj dober odgovor?«

»Ela, tvoja najboljša prijateljica sem že odkar si prvič prišla na obisk k očetu in od takrat sva si vedno povedali čisto vse. Tudi če si bila ti z mamo na drugem koncu sveta in si plesala z domorodci, si mi to povedala. Zakaj mi nočeš sedaj povedati, kaj se v resnici dogaja?«

»Ampak če ni nič za reči. Resnico ti govorim,« odvrnem, čeprav ne vem, komu lažem. Njej ali sebi ali morda kar obema. Ne vem, kaj mi je, da nisem iskrena z osebo, ki mi je vedno stala ob strani.

»Kakor želiš, ampak samo rada bi ti pomagala. Ne bom te obsojala,« reče in se poda mimo mene, prosti izhodu.

»Čakaj, Sara!« vzkliknem nenadoma.

Sara se obrne in privzdigne obrv na način kot zna to samo ona.

»Žal mi je, ne vem, kaj je z mano zadnje dni. Zdi se mi, kot da nisem na tleh, ampak nekje nad oblaki. Vse mi je smešno in ves čas se režim, kot da sem zmešana ter tako zelo uživam v njegovi družbi. Pa si res nikoli ne bi mislila, da se bova midva ujela. Mislim poglej naju. On cel popularen in jaz cela ekstra odštekana, a na tem izletu je drugačen, prijazen je do mene, ves čas zbija šale, da se smejim in dejansko me je opazil. To sploh nima smisla, ampak Sara, mislim, da sem se preveč navezala nanj,« zavzdihnem še jaz.

Sara pristopi k meni in me objame: »Ela, mislim, da se nisi samo navezala nanj, ampak da ti je postal všeč.

»Ne, to ni res. Ne more mi nekdo postati tako všeč v samo petih dnevih skupnega življenja in enega nepomembnega objema,« se upiram.

»Umiri se no. Možno je in tega ne moreš spremeniti. Tako se je zgodilo in lahko stokrat zanikaš to dejstvo, a vseeno to ne bo, kar izginilo.«

»Sara, kaj naj zdaj naredim?« sem zmedena.

»Veš, imam en dober nasvet, ki ga je meni že nekaj časa nazaj, ko sem spoznala Oskarja, povedala moja najboljša prijateljica. Rekla mi je, da naj uživam, v tem kar je in se prepustim toku. Stvari se bodo zgodile same od sebe, predvsem pa se ne obremenjuj s prihodnostjo,« se nasmehne.

Objamem jo: »Z razlogom si moja najboljša prijateljica že tako dolgo.«

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.