»Kam gremo pa sedaj? A ni že konec ogleda? Mislila sem, da so na začetku rekli, da bo trajalo nekje do štirih popoldne?«

»Ja, očitno se je zavleklo, ker sva bila midva preveč zadaj in so naju morali preveč čakati,« se spet reži.

Ugotavljam, da je Filip en velik zabavljač. Pa še zelo velik smisel za humor ima. Ves čas zbija neke šale, najbolj smešno pa mu je, če lahko zafrkava mene. Resnično upam, da si ostali sošolci najinega vedenja in prijateljstva, ki se je več kot očitno sedaj v petih dneh bivanja na Škotskem poglobilo, ne razlagajo, kako drugače. Sara me sicer vsake toliko časa malce čudno pogleda in ob Filipovih šalah zavija z očmi. A se vendarle še vedno normalno pogovarja z menoj. Le rekla mi je, da ji moram doma nujno vse povedati, kaj se dogaja zvečer za vrati najine sobe. Takrat sem ji odgovorila, da ni nič, kar bi mi bilo nerodno priznati ter da ji lahko že sedaj vse povem. Ona pa je vztrajala, da bova imeli doma temeljit pogovor in da naj se ne navežem preveč na svojega sostanovalca, ker bom na koncu to obžalovala ter se v šolo vrnila s strtim srcem. Verjetno ima prav, saj me dobro pozna in ve, da imam s tem težavo, saj prehitro vzljubim ljudi. Po drugi strani pa sem prepričana, da ni razloga za paniko. Ni mogoče, da bi se preveč navezala nanj.

»Zelo smešno, Filip. Resno te sprašujem, kam odhajajo?« vprašam.

»Na tisti stolp gremo, pridi, to je zadnja točka današnjega ogleda, potem pa se vrnemo v hotel,« mi veselo pove, moj obraz pa pobledi.

Živčno začnem trzati s prsti na roki, spodnjo ustnico pa povlečem med zobe in jo začnem gristi. Slaba navada, ko sem pod stresom, ki se je sploh ne morem znebiti. Začutim, da me začne tiščati v prsih, tako kot vedno, ko mi kdo omeni kakšne nepotrebne izlete v višine. Na tleh se počutim mnogo bolje in varneje.

»Slonček, a si v redu? Čisto bleda si. Kaj je narobe?«

»Em …« začnem jecljati, saj ne vem, kako naj to spravim v besede, »oprosti, ampak mislim, da bom ostala spodaj, preveč sem utrujena.«

»Zakaj se opravičuješ? Saj gremo z dvigalom. Ne bo ti potrebno hoditi po vseh teh stopnicah. Pridi, no,« me povleče za roko.

»Ne, res ne grem. Tukaj dol bom počakala,« se upiram.

»Ampak zgoraj boš imela odličen razgled. Saj nočeš zamuditi te fantastične fotografije, kajne?«

»Vseeno mi je, mislim, da sem danes naredila že dovolj slik. Ena gor ali dol,« rečem.

»Pa kaj ti je zdaj? Čisto lepo sva se imela in kot ti omenim, da gremo vsi na stolp, si se začela čudno obnašati. Mi lahko prosim poveš, kaj hudiča je narobe?«

Ne morem mu tega povedati. Smejal se mi bo. Tako kot se mi že leta posmehuje moj polbrat Luka in cela njegova družba. Višine se bojim že od malega, sicer mi ni noben problem leteti z letalom, le strah me je vseh stolpnic in visokih razglednih stolpov kot je ta. Kar groza me je in kurjo polt dobim, ko pomislim, da bi se morala podati tako visoko.

»Strah me je višine,« tiho povem.

»Kaj?« vpraša.

»Saj si slišal,« odvrnem.

»Pa saj to ni nič sramotnega, zakaj si naredila takšno paniko. Lahko greva samo do prve razgledne točke. Poglej, tisto ni visoko,« mi pokaže z roko.

»Ne vem, mislim, da to ni pametna ideja,« rečem, »lahko dobim napad panike.«

»Ne boš ga dobila, če boš z menoj. Daj mi roko, pa greva poskusit. Verjemi mi, strah pred višino se da premagati, le pravi način moraš najti.«

Takrat pa Filip čisto nepričakovano sklene roke okoli mene in me objame. Tega res nisem pričakovala, ampak je tako lepo, da so kakršnakoli pričakovanja odveč. V ozadju slišim Saro, ki me kliče, a Filip le odvrne, da prideva takoj za njimi. Občutek imam, kot da so te besede šle mimo mene in da sem v nekakšnem svojem svetu skupaj s Filipom, ki noro lepo diši in me objema tako nežno, kot bi človek prijel novorojenčka, ki je ravno prijokal na svet.

Malce se odmakne in me pogleda: »Bolje?« vpraša.

Nisem zmožna oblikovati odgovora, zato samo pokimam. Mislim, da se Sarine besede uresničujejo. S tem objemom, pa čeprav bi bil to za nekoga le navaden objem brez kakšnega pomena, je pri meni pustil sled, ki je ne bom mogla, kar tako pozabiti.

»Si sedaj pripravljena poskusiti?« In spet samo pokimam.

se nadaljuje …