EKSTRA ODŠTEKANA (2. del)

EKSTRA ODŠTEKANA

(2. del)

»O čem pa je ta pravljica za lahko noč? A ima srečni konec?« ga zanima.

»Srečen, seveda. Konec je vedno srečen v pravljicah, saj to je njihovo bistvo,« se zasmejim.

»Vidiš, pri urah slovenščine nisem ravno dobro poslušal, zato pa sem se sedaj osramotil pred teboj. Grozno mi je nerodno, saj mi oprostiš, kaj ne,« me zafrkava.

Še enkrat ga dregnem v ramo, da se prekotali na drugo stran in podloži roko pod glavo ter čaka.

»No, poslušam,« reče.

»Pred davnimi časi, za devetimi gorami in sedmimi vodami je živela mamica, ki je dala svoji »odštekani« hčerki ime Elephanty …«

Tisto tretjo noč sem svojega sostanovalca navdušila s zgodbo o mojem imenu. Meni se ni zdela nič posebnega, kratka pripoved o mojem nenavadnem imenu, a je bila temu postavnemu fantu vseeno všeč. Malo pred mojim rojstvom se je moja mami vrnila iz Indije, kjer je raziskovala takšne in drugačne slone, jih primerjala z afriškimi ter se poglabljala v njihov razvoj. Pustimo dejstvo, da je z letalom letela domov že visoko noseča, saj se ni držala marsikaterih priporočil, ki veljajo za nosečnice. Takrat je vsa zadeva z mojim očetom že zelo škripala in se en mesec po mojem rojstvu tudi končno končala. Z njim je bolj malo govorila o izbiri imen, naj pa bi ji ga uspelo prepričati, da je to njena izbira in da se on, ne glede na vse ne bo vtikal vanj. In res, rodila se je deklica, torej jaz, medicinska sestra jo je prosila za ime, da je lahko izpolnila vse potrebne papirje in novopečena mamica je navdušeno rekla: »Elephanty«. Dogodki v naslednjem trenutku so neprecenljivi. Medicinski sestri je kemični svinčnik skupaj z vsemi papirji zletel po tleh in ta jih je hitela pobirati ter se opravičevati, moj oče pa je postal sumljivo rdeč v obraz, da ga je druga sestra prestrašeno gledala in mu ponujala sedež ter vodo. On pa je le odvihral iz porodne sobe ter se prikazal šele naslednji dan. In tukaj se je začela moja »odštekanost«.

Naslednji dan se je naša skupina sprehajala po mestu skupaj z gostiteljsko šolo, ki nam je razkazovala tamkajšnje znamenitosti ter povedala veliko zanimivosti. Verjetno bi zase lahko rekla, da sem se le sprehajala in opazovala, saj je oseba, ki je hodila zraven mene, nenehno preusmerjala mojo pozornost nanj, namesto da bi vljudno prisluhnila vodičem, ki so se trudili z ogledom. Moj objektiv fotoaparata je vsake toliko časa poleg okolice zajel še en simpatičen obraz, ki mu je z veseljem pokazal tudi jezik. Imela sem občutek, kot da sem v nekem drugem svetu in da se ne zavedam čisto, kaj se dogaja okoli mene.

Hodili smo iz ene ulice v drugo, sama pa sem skupaj s Filipom ves čas zaostajala: »Daj pohiti že Slonček. Če bova tako daleč za ostalimi se bova na koncu še izgubila,« me navihano zafrkava.

Ravno včeraj zvečer si je izmislil nov vzdevek zame, in sicer Slonček. V bistvu ne vem, ampak nekako mi tole ime kar všeč. Enostavno mi nariše nasmeh na obraz, še bolj pa, ko to izreče on. Večina ljudi me navadno kliče kar Ela, saj je enostavneje, le mami s čistim navdušenjem vedno znova uporablja moje celo ime.

»Ne morem hitreje, če me ti ves čas dekoncentriraš,« se mu nasmejim, »potem pa žal ne uspem fotografirati vseh lepot tega mesta.«

»Pa saj ne potrebuješ toliko slik, kaj pa ti bodo,« me še naprej draži.

»Za spomin bodo. Pa še obožujem fotografiranje. To je zame umetnost. Vsaka slika ima namreč svojo zgodbo. Nikamor ne grem brez te moje igračke,« pokažem na svoj fotoaparat.

»In kam potem daš vse te tvoje slike? Tega je najbrž že ogromno?«

»Vse, ki so dobre razvijem, nato pa jih nekaj izberem ter obesim v sobi na eno izmed sten, ki je čisto prazna. Res dobro izgleda, bi si moral priti ogledati enkrat,« se zarežim.

»Gospodična Elephanty Zorko, a me slučajno vabite k sebi domov? Tega pa res nisem pričakoval,« pove kar se da resno, sama pa se šele takrat zavem, kakšno neumnost sem pravkar izrekla: »Joj, narobe se je slišalo, nisem mislila …«

»Ne, ne, saj sem zelo počaščen. Z veseljem pridem pogledati v tvoj domači slonji brlog,« se smeji.

»Prvo kot prvo slončki ne živijo v brlogih ter drugo kot drugo, če boš res šel kdaj mimo naše hiše, se oglasi,« mu povem.

»Ta odgovor mi je pa všeč. Samo, če že pridem, nočem priti zastonj. Potem že mora biti kakšna moja fotografija na steni. A to bi se dalo dogovoriti s fotografinjo?«

»No, če je želja modela res velika, se da vse dogovoriti,« ponosno povem in v svojih ogromnih bulerjih stečem za skupino, ki se je ustavila pred neko cerkvijo.

se nadaljuje

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.