EKSTRA ODŠTEKANA

(1. del)

»Zapri oči. Saj te ne bo bolelo, obljubim.«

»Ampak …« se upiram.

»Zaupaj mi, prosim,« me prekine.

»Strah me je,« vzdihnem.

»Daj mi roko in zapri oči kot sem rekel,« nežno ponovi, »ne bo te strah. Jaz sem s teboj.«

Počasi iztegnem dlani proti njemu, oči pa držim široko odprte. Nasmehne se. Verjetno sem res hecna, blag vetrič mi mrši lase in jih nenehoma nosi na obraz. Tudi tisto malo ličil, kar imam na sebi, najbrž ne stoji več tako kot bi moralo. A mi vseeno vedno znova namenja ta lep pogled. Skrivnosten nasmešek z iskrico v očeh. Občudujem ga.

»No, daj,« me spodbudi, »zapri še oči in stopi za mano.«

Veke zapiram za milimeter počasi in upam, da bo vsega čimprej konec. Ne vem, čigava ideja je bilo premagovanje mojega največjega strahu na tako lep večer.

»Počasi stopaj za mano, korak za korakom.«

Močno se oprijemam njegove roke in stopam proti robu. S tem pa tudi proti mojemu strahu, ki ga kar vidim, kako čaka name, da me vzame v roke in mi zašibi kolena. Čutim, da sva že skoraj pri koncu. Samo še kakšen korak.

»Še malo,« potrdi moje misli.

Ustaviva se. Približa se mi. Čutim ga ob meni.

»Odpri oči in zadihaj,« reče.

Trdno stisnem njegovo roko, ki pod mojim pritiskom pordeči. Globoko vdihnem, nato pa sekundo za tem izdihnem in pogledam.

Odprem oči in nekajkrat zamežikam, da si zbistrim pogled. Pred sabo zagledam siv sedež, v katerega so zataknjena navodila za pristanek na vodi. Nič mi ni jasno. Ozrem se okoli sebe in že v naslednjem trenutku začutim bolečino v vratu. Počasi premaknem vratne mišice v drugo smer in zakrožim z glavo. Postopoma se mi začne prebujati še glava in spomnim se, da smo na letalu. Letimo iz Škotske, kjer sem s polovico razreda preživela enega najlepših tednov do sedaj. S projektom, na katerem smo ustvarjali vsaj pol leta, smo se udeležili prvega srečanja, ki ga je organizirala neka srednja šola iz manjšega mesta blizu Aberdeena, kjer smo prav tako preživeli nekaj čudovitih dni. Pogledam skozi okno ter vidim krilo našega letala ovitega v trdno temo, osvetljuje pa ga le svetloba zvezd, ki se nam nasmihajo od daleč. Zdi se mi, kot da mi ena izmed zvezd s svetlobo želi pomahati in z veseljem bi ji vrnila pozdrav, a tega raje ne storim, saj bi me zjutraj kdo zagotovo gledal postrani. Odvrnem pogled od okna, se udobno namestim in ponovno zaprem veke, čeprav bi veliko raje opazovala ljudi okoli sebe in razmišljala, po kateri celini se potikajo v njihovih sanjah.

Že od nekdaj imam preveliko domišljijo in vsako stvar si predstavljam v svojem svetu, ki je zaklenjen pred pogledi vseh okoli mene. Verjetno je vsa ta moja domišljija vplivala tudi na moj malce »odštekani« videz, kot bi rekel moj oči. Proti njemu sem jaz vsekakor EKSTRA, z velikimi odebeljenimi črkami napisano, »odštekana«. Kljub njegovemu vsakodnevnemu pritoževanju čez moj izgled, sem prepričana, da mu je globoko v sebi všeč. Ali pa je to morda spet samo v moji domišljiji. Njegovo popolno nasprotje pa je moja mami, po kateri sem podedovala kratke rjave lase, privihan nosek in drobno postavo. Očetove imam le zelene oči, ki radovedno zrejo v svet, del domišljije pa je name vsekakor prenesla mami. Moja starša si ne bi mogla biti bolj različna in nikoli mi ne bo jasno, kako sta bila lahko kdaj skupaj. To je tako, kot če bi na ulici zagledal dve osebi, ki sta drug drugemu popolno nasprotje, tako navzven kot navznoter in zanju nikoli, ampak res nikoli ne bi rekel, da bi se lahko ujela. To je z drugimi besedami zgodba moje mami, zoologinje, ki se za redkimi vrstami podi v najbolj zakotnih kotičkih vsake celine ter mojega očeta, uglednega odvetnika iz priznane odvetniške družine. Torej imamo na eni strani razmršene lase z razcepljenimi konicami, zagorelo polt in opraskane dlani z živordečim lakom na nohtih, vojaškimi kratkimi hlačami in blatnimi pohodnimi čevlji ter na drugi strani vsakih deset dni na novo urejeno frizuro, vsakodnevno pobrito lice, natančno zlikano obleko z ujemajočo se kravato in zloščenimi čevlji. Za konec lahko rečem le prvovrstni recept za propad, če združiš ti sestavini. Kakorkoli ta ljubezen ni trajala dolgo, vrhunec vsega pa je bilo moje rojstvo. Oči je kmalu po tem ugotovil, da tukaj ni prihodnosti ter se je vrnil k svoji prejšnji izbranki, s katero je danes poročen že petnajst let in njunemu sinu, ki se mu je še istega leta pridružila sestrica. Mene pa je mami vzela s seboj na njena potepanja okoli sveta, kjer sem živela z njeno ekipo in spoznala nešteto novih ljudi, se naučila tujih jezikov, ki mi tako še danes niso uganka. Predvsem pa sem ves čas živela »odštekano«.

»Vau,« je bilo vse kar je bil Filip zmožen reči.

»Kaj? A si ostal brez besed?« se zasmejim.

»Ne, samo nikoli nisem pomislil, da se za tvojo … Hmm …«

»Odštekanostjo,« mu pomagam.

»Neobičajnim videzom sem mislil,« reče, »skriva takšen roman,« zaključi.

»Sem že navajena tega. Po drugi strani, pa saj nisem tako zelo neobičajna,« skomignem.

Sledim njegovem pogledu in se ustavim pri nogah, kjer moj gleženj krasi manjši tatu. To je tisti, za katerega oči še ne ve. Njegov pogled se dvigne malce višje na moje vojaško krilo, ki mi sega nad kolena ter na preveliko  rumeno majico s kratkimi rokavi in majhno smrtno glavo v levem kotu. Moji otroški obiski drugih delov sveta so zabeleženi zadaj na levi roki z malce večjo Zemljo in drugimi malenkostmi zaradi katerih je nastajanje tatuja čisto preveč bolelo. Moji nohti na prstih se držijo materine tradicije in ostajajo zvesti živo rdeči barvi, medtem ko se prameni mojih las nenehno spreminjajo. Trenutno so nežno vijolične barve, ki se odlično poda k moji »skuštravosti«, saj zjutraj niso ravno najboljši prijatelji z glavnikom, prepirati pa se mi žal ne da. Filip premeri še moje desno uho, na katerem ni ravno veliko prostora, medtem ko je na levem le droben svetlikajoč kamenček. Še dobro, da ne ve za moj pirsing v popku.

Pogleda me in se nasmehne: »Veš, Elephanty, saj nisi tako zelo neobičajna, verjetno je najbolj »odštekana« stvar na tebi prav tvoje ime.«

Zasmejim se in ga dregnem v ramo, on pa me požgečka po vratu, ki je moja šibka točka. Z blazino ga udarim po glavi, a mi hitro vrne, zato ga porinem s postelje. Ugotavljam, da sploh ni tako hudo biti z njim v sobi. Mislim že res, da so se mi najprej zašibila kolena in sem mislila, da bo tole neznosno, a sva se kar ujela in dve noči sta že za nama. Vse skupaj je bilo sicer zelo nenačrtovano, a ker nas je samo deset in imamo dve sobi za tri osebe, med fanti pa je tudi Oskar, fant moje najboljše prijateljice Sare, je ta na vsak način želela biti skupaj z njim, ostala tri dekleta so želela biti v eni sobi in jaz sem pristala v sobi z zakonsko posteljo. To je pomenilo, da se mi bo moral pridružiti še en prostovoljec in vsekakor na vratih nisem pričakovala Filipa, enega najbolj popularnih fantov na šoli, lomilca ženskih src, glavnega športnika v vsakem drugem športu in s postavo, ki je zadnji hit na šoli. Če povzamem, ko je potrkal na vrata hotelske sobe in sem ga zagledala, se je pred mojimi očmi odvrtela enotedenska nočna mora.

»A si za še eno pravljico pred spanjem?«

»Kaj? A greš že spat? Ura je komaj dve zjutraj, še vsaj eno uro nama ni treba iti spat,« se zareži.

Ko se je pred tremi dnevi privlekel v sobo s svojim modrim kovčkom in slušalkami okoli ušes sem se začela zavedati, da je v sobi samo ena postelja in da je druga možnost spanje na tleh, kar pa se zagotovo ne bo zgodilo. Ampak Filip se je do sedaj res izkazal za enkratnega sostanovalca. Vse ima pospravljeno, še bolj kot Sara, celo prijazen je z menoj, česar v šoli ne moreš ravno pričakovati od njega. Natančneje, prepričana sem, da me v šoli sploh ne opazi. Lahko rečem le, da sem vesela, da sva se ujela, saj se z menoj druži tudi izven hotelske sobe, ko so zraven še ostali, pa čeprav je vse to le začasno in se bo to po pristanku na letališče razblinilo kot vodni mehurček.

se nadaljuje …

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.