e-Biblija

»Torej, učenci, jutri začnemo s književnostjo, zato prinesite delovni zvezek, notri je namreč besedilo, ki ga bomo prebrali. Lahko pospravite!« rečem in zapustim razred.

Še zadnja šolska ura in za danes končam. Na prenosnem telefonu mi utripa lučka za sporočila.

Odprem: »Jurij, prosim pojdi ob pol dveh po otroke in jih potem odpelji na popoldanske dejavnosti. Danes bom spet pozna zaradi sestankov. Lp, Barbara.«

Hja, danes bo očitno še dolg dan, pomislim in se nasmejem sam pri sebi. Hitro pošljem sporočilo najstarejšemu sinu Janu: »Ob pol dveh se dobimo pred šolo. Poskrbi, da bosta s tabo tudi Katarina in Beti. Lp.«

Tako, to je urejeno. »Ding dong …« že zazvoni šolski zvonec in napotim se v razred. Še zadnjič danes.

»Jan, Beti, Katarina. Ste vsi?« vprašam otroke, ko ob pol dveh vsi sedijo v avtu.  A mi nihče ne odgovori. Samo še po najmlajšega skočim v vrtec in končno lahko gremo domov.

»Kako je bilo v šoli? Je vse v redu?« vprašam, da pretrgam nadležno tišino, ki zajame avtomobil.

»Še enkrat vas vprašam, kako je bilo v šoli?« ponovim vprašanje.

Spet nič. Zakaj? Ker so na telefonih, oziroma jim iz slušalk doni glasba. Povzdignem glas in takrat se proti meni obrne Jan, ki sedi na sovoznikovem sedežu: »Kaj si rekel?«

Znorel bom. Najbolj me jezi, da nič ne poslušajo, ampak samo bulijo v ekrane, zunanji, resnični svet pa jih niti malo ne zanima. Ravno pripeljem pred vrtec ter parkiram. »Tako. Takoj mi dajte vaše telefone in slušalke, pravzaprav – vse vaše elektronske napravice.«

»Pa ne, no, ati. Prosim, saj te bomo poslušali. Obljubimo.«

Ampak na njihovo žalost jaz vztrajam pri svojem: »Če nočete, da vam izklopim tudi računalnik in prepovem televizijo, mi takoj dajte telefone.«

Godrnjanje ne potihne, a vseeno dobim v roke njihove najljubše igrače. Ne razumem, zakaj se niso vrgli niti malo po meni. Sam sem v tem letih požiral knjige eno za drugo in pri tem neizmerno užival. Sicer se poskušam navaditi na mobilne telefone in računalnike, ki so zagotovo del našega vsakdana, a še vedno prisegam na vonj po knjigi in stare platnice. Še najbolj izmed vsega mi je všeč Facebook, za katerega bi sin Jan rekel, da je preveč staromoden, a je meni preprosto všeč. Tako sem lahko vsak dan v stiku s prijatelji, saj se zaradi natrpanega vsakdana, ki spremlja vsakega izmed nas, ne moremo več dobiti in poklepetati o kakšni dobri knjigi ali slovničnem pravilu.

Čez deset minut sem že nazaj v avtu in peljemo se domov. Zdaj so vsi moji otroci v avtu. Najstarejši, štirinajstletni Jan, desetletna Katarina, šestletna Beti in dveletni Marko. Ura je komaj dve in danes je lep s soncem obsijan dan, ravno pravi za rekreacijo v naravi. Otroci bodo medtem naredili domačo nalogo in potem ko se bom vrnil, bomo imeli večerjo, si povedali kakšno prigodo današnjega dne, nato pa se bom končno  posvetil svojemu prevajanju Biblije. Mogoče mi še uspe malce poklepetati z Bohoričem preko Facebooka. Morda bom dan, kljub napornemu urniku, ki sem ga imel v službi, lepo in uspešno zaključil.

»Ati?« iz mojega sanjarjenja me prebudi Jan.

»Ja, kaj je?«

»Kdaj pride mami domov?«

»Em …, mami pride danes bolj pozno, ker ima še sestanek v službi. Aja, in zanima me, kdaj ima kdo katero dejavnost, da vem, kdaj vas morem peljati, ker ne vem na pamet.«

Prva se oglasi Katarina: »Jaz imam ob pol treh do treh glasbeno.«

Nato reče Jan: »Ob pol štirih do pol šestih imam jaz karate.«

»V redu. Beti, a nimaš tudi ti nekaj danes?« vprašam.

»Ja, ona ima petnajst čez pet do petnajst čez šest plesne,« pove Katarina.

»No, v redu, torej najprej peljemo tebe, nato Jana in nato še Beti. Midva bova pa doma, kajne Markec?«

Marko zadovoljno zaploska in takoj mi prikliče nasmeh na obraz.

»Bring bring,« zapiska telefon.

»Jan, prosim, preberi, kaj piše.«

»Mami je in pravi, da pojdi še v trgovino kupit nekaj za večerjo, listek s seznamom visi na hladilniku.« No, očitno ne bo danes nič z mojo rekreacijo. Pa drugič.

»Kaj pa bi želeli za večerjo?«

»Jaz bi nekaj sladkega, saj sem imela kosilo že v šoli,« reče Katarina.

»Prosim ne kakšne solate ali preveč zelenjave, ker je ne maram,« se zmrduje Jan.

»Mami velikokrat skuha zelenjavne jedi, pa potem vedno moraš jesti,« mu reče Katarina.

»Ja, in? To še ne pomeni, da mi je zares dobro,« odvrne.

»Otroka dovolj bo,« se oglasim še sam.

»Mamici te bom povedala, da si rekel, da ne kuha dobro in bo zelo žalostna,« se jezi hčerka.

»Toži baba, vedno vse poveš mamici, da izpadeš pridna punčka, čeprav nisi,« ji zabrusi nazaj.

»Sedaj pa dovolj, sicer vama danes ne vrnem telefonov. Nehajta se pričkati, ker to nikamor ne vodi,« se razjezim, »Beti, kaj bi pa ti jedla?«

»Em … juho, kel ne molem glisti. Zobek mi bo izpadel,« zamomlja.

»No, potem smo se odločili. Za večerjo bodo juha in palačinke. In vsi boste jedli.«

Zvečer se utrujen od napornega dneva zleknem na stol za pisalno mizo in na ves glas zazeham. Otroci so v posteljah, žena pospravlja še zadnje ostanke večerje, mene pa čaka še dolga noč. Najprej bom za sprostitev pregledal elektronsko pošto, nato bom pogledal, kaj je novega na družabnem omrežju in morda poklepetal s kakšnim prijateljem, nato pa se bom lotil najpomembnejše naloge. Zadnja stran Biblije že nestrpno čaka, da jo prevedem in bo tako kot ostale strani tudi ta v slovenskem jeziku.

Prijavljam se na Facebook … ime: Dalmatinov Jurij in še geslo: ******

Nič zanimivega, le Trubar je objavil nekaj zanimivih slik o tem, da je danes pred petintridesetimi leti izdal Abecednik in Katekizem. No, vesel sem, da mu je uspelo, jaz sem bil takrat še v plenička in se nisem zavedal, kako pomembno dejanje je bilo to. Ampak vendarle točno vem, kako je bilo. Enkrat nam je na fakulteti predaval o svojem delu in bilo mi je tako všeč, da sem vedel, da si tudi jaz želim biti uspešen oziroma da želim početi podobne stvari kot on. No, in tukaj sem. Danes bom do konca prevedel Biblijo, samo z Bohoričem še malo poklepetam, ker je tudi on ravno na Facebooku.

Biblija: Bok!

Zimske urice: Bok! Kakšen dan je za tabo?

Biblija: Polnih šest ur pouka, ignoriranje otrok zaradi elektronskih igračk, prepir otrok v avtu, ženin podaljšan sestanek, popoldne preživeto za volanom zaradi prevažanja otrok na dejavnosti, kuhanje in sedaj sem tukaj. Pa pri tebi?

Zimske urice: Z eno besedo: podobno. Danes me je najstarejši sin spraševal, zakaj se mora učiti pravopis. Sploh nisem mogel verjeti, kaj to slišim. Res grozno.

Biblija: Najverjetneje ima le velik smisel humor, ne morem verjeti, da bi se to nekdo zares vprašal.

Zimske urice: Točno tako. Kako pa kaj napreduje tvoje prevajanje Biblije?

Biblija: Danes bom končal. Samo še ena stran in kmalu bo slovenska Biblija oz. Sveto pismo na vseh knjižnih policah.

Zimske urice: Kaj?! A ti misliš izdati Sveto pismo samo v knjižni obliki? 

Biblija: Ja, kako pa naj? Kaj imaš v mislih?

Zimske urice: Joj, ti si pa res staromoden, Dalmatin. Tvoj sin Jan ima čisto prav.

Biblija: A midva govoriva o isti stvari. Knjiga je vendarle sveta, seveda mora biti prevedeno v knjižno obliko.

Zimske urice: Saj ne pravim, da je ne izdaš v knjižni obliki. Mislim sem le na to, da se danes takšne stvari dajo na internet in ljudje lahko celo Sveto pismo berejo preko računalnika, telefona ali pa tablice.

Biblija: Prvič slišim za kaj takšnega. To moram še raziskati, ampak prvo je na vrsti knjiga.

Zimske urice: Seveda. Ti danes lepo dokončaj še zadnjo stran, jaz pa ti medtem na mail pošljem o spletni izdaji knjige, da se malo podučiš.

Biblija: Hvala, prijatelj. Takoj ko končam prevajanje, se posvetim temu. Se slišiva.

Zimske urice: Ni problema. Uspešno delo ti želim.

Ko zaključiva pogovor, me prevzame val navdušenja. Še nikoli nisem bil tako srečen. To bo enkratno. Že kar vem. Od nekdaj se hitro navdušim za nekatere stvari, kar mi zagotovo pomaga pri tem, da sem na koncu uspešen. V prvi vrsti pa ne vem, kaj bi brez prijatelja, kot je Adam Bohorič. Seveda sem najbolj hvaležen za podporo družine, a Adam ima zame vedno, kakšen nasvet glede knjig in pisanja, kar mi vedno pride prav.

Po dobrih dveh urah končam. Čisto zares končam. Prevedel se Biblijo! Ne morem verjeti. Kako super se to sliši. To je fantastična novica, ki mi je v tem trenutku vzela dar govora. Sploh ne vem, kaj naj rečem. Vem le, da je to najboljša stvar, ki se mi je zgodila v življenju, poleg moje žene in otrok seveda. Upam, da bodo ponosni name. Komaj že čakam, da jim povem veselo novico. Pogledam na uro, ki tiktaka nad knjižno polico v mojem kabinetu. Kaže dve zjutraj. Sredi noči. Nisem prepričan, če je pametno, da sedaj prebudim celo hišo, a po drugi strani Biblijo sem prevedel samo enkrat v življenju. Sklenem drzno odločitev in se s kupom papirjev poženem po stopnicah v prvo sobo na desni. V sobo, kjer že vsaj tri ure tiho spi žena Barbara. Pohitim na njeno stran postelje, jo poljubim na vrh glave in jo nežno stresem za roko: »Barbi. Barbi, zbudi se. Poglej to!« sem ves navdušen.

Še na pol v snu zamežika in odpre oči: »Jurij, kaj pa je? A še ne spiš? A je vse v redu z otroki?« zastavi več vprašanj hkrati.

»Vse je v najlepšem redu in danes je najlepši dan v mojem življenju.«

»Zakaj?« se nasmehne.

»Veš to sem začel že pred …« hočem povedati, a me žena prekine.

»Čakaj, samo reci, da ti je uspelo,« me pričakujoče pogleda. Poklonim ji tisti sramežljivi nasmešek, v katerega se je kot pravi sama, pred osemnajstimi leti takoj zaljubila.

»Uspelo ti je,« se glasno nasmeji, »tako zelo sem ponosna nate.« Objame me in čutim, kako ji po licih tečejo solze. »Ne morem verjeti, to je enkratno,« reče in pograbi šop papirjev, ki sem jih prinesel s sabo ter prične s postavljanjem vprašanj, ki jim ni in ni konca.

Ja, jaz, Jurij Dalmatin, sem prevedel Biblijo v slovenščino. Kmalu bo na vseh knjižnih policah. No, da ne pozabim, lahko jo boste brali tudi na spletu na vseh vaših elektronskih napravicah. Samo Biblos.si vpišeš in odpre se ti celotna knjiga. Tako sem srečen, da sem se takoj odločil, da otrokom vrnem telefone. Ugotovil sem, da nam velikokrat lahko pridejo prav. Če že ne samo za klice in sporočila, pa tudi za koristne nasvete prijateljev, s katerimi klepetamo preko družabnih omrežij.

Dalmatin, ki so mu knjige zelo pomembne, vseeno podleže elektroniki ter se poleg knjižne izdaje odloči tudi za spletno Sveto pismo.

(Zgodbo o Juriju Dalmatinu in njegovem prevajanju Biblije, sem napisala v osnovni šoli, nastala pa je zaradi literarnega natečaja Na obisku pri Juriju Dalmatinu. Želela sem tega pomembnega predstvanika iz zgodovine slovenskega jezika, prestaviti v sodobni čas, v čas vsakodnevnih obveznosti in v čas elektronike. Pred samo objavo, pa sem nekatere dele predelala ter nekaj tudi dodala.)

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.