RESNICA ALI IZZIV

Zadnje leto. Deveti razred. Valeta. NPZ. Zadnje leto v 9. b, v najbolj porednem, navihanem in najbolj ne vem kakšnem razredu. Že vidim, kako bom jokala na valeti. To dekletom velikokrat zmeša glavo. Nikoli ne veš, s katerim sošolcem bi plesala in kako nekomu reči ne, ne da bi bil jezen nate. Devetarčki!  Glavni na šoli. To bo še veselo … Le kakšne lumparije bomo letos ušpičili? Seveda, to bodo fantje, dekleta smo namreč pridna in vedno ubogamo. Skoraj vedno …

Pred vsem stresom, ki nas še čaka, pa imamo letos tudi zadnjo šolo v naravi. To bodo dnevi, ko moramo ustvariti še nekaj lepih spominov, ki jih bomo ponesli s seboj v življenje ter nas bodo spominjali na ta zadnja otroška leta, ko smo se počasi že pripravljali na prevzemanje večjih odgovornosti in vsega kar sodi v odraslost.

Mislim pa, da sem sama še najmanj pričakovala, kaj vse lahko prinese ta izlet in kakšne spomine bom imela nanj.

Šola v naravi

Sanja se oglasi z vrha pograda v naši veliki sobi, kjer nas biva kar šest deklet, kar je na trenutke precej očitno: »Jaz imam eno idejo, v bistvu so jo fantje predlagali.«

»Povej,« zanima Uršo.

»Kaj če bi se šli resnica in izziv? Saj poznate to igro, a ne?«

»Ja, to je dobra ideja, kaj pravite?« rečem in se sploh ne zavedam, kaj vse bo prinesla ta igra.

  Oglasi se še Manca: »Ja, jaz sem za.«

»Se strinjam, gremo iskat še druge …« reče Urša, ravno ko na vrata potrka.

»Verjetno so že tukaj,« odgovori Sanja in odpre. V našo sobo planejo razigrani sošolci Gašper, Filip, Jan, Domen in Nejc.

»Se bomo igrali, ali ne?« vzklikne Gašper in vsi se posedemo v krog, Filip pa zavrti stekleničko, pred tem pa še reče: »Zamašek sprašuje, drugi del pa odgovarja.«

Flaška se vrti in vsi nestrpno čakamo, na koga bo pokazala. Na koncu pa se ustavi med Filipom in Domnom, ki vpraša: »Resnica ali izziv?«

»Hmmm … Okej, rajši izziv.«

»Ima kdo kakšno idejo?«

Vsi smo tiho in na videz vsak zase razmišlja o primernem izzivu, čeprav vsi dobro vemo, da se bo Domnu hitro utrnila ideja.

Trenutek za tem vzklikne: »Aha, že vem. No, sicer to nekomu ne bo najbolj všeč, ampak vseeno. Zarjo moraš poljubiti na lice.«

 »Ne, to pa ne! Nič nismo rekli o poljubljanju. Jaz se ne grem, če bodo taki izzivi!« se vznemirim. Čisto meni podobno, vedno naredim dramo, tam kjer ni potrebno. Po vrhu vsega pa še prevečkrat rečem stvari brez premisleka.

»Daj, Zarja, saj je samo izziv. Ne bo te pojedel,« se takoj oglasi Gašper, ki mu je igra očitno postala zanimiva.

Sama sem prepričana, da tega ne bom naredila. Ni šans! V bistvu je samo en majhen in nepomemben razlog, zakaj nočem sodelovati pri tem izzivu. Veliko raje bi sodelovala, če bi bil to Gašper ali pa Nejc, samo ne Filip. Ošvignem ga s pogledom in opazim, da tiho zre predse in se ne ozira na nastalo situacijo. Le kaj premišljuje? Je tudi njemu neprijetno? Verjetno se bova čez nekaj let temu smejala, ampak danes ni nobenemu od naju do smeha. V teh letih so takšni izzivi vedno zapleteni, nihče jih ne želi opraviti, čeprav nič ne pomenijo in je vse skupaj le navadna otroška igra.

 »No, vidva, bo kaj? Radi bi nadaljevali, a ne moremo, ker ti, Filip, še nisi opravil naloge,« ga zbode Sanja.

»Ja, bodi kavalir in pojdi do Zarje, saj vidiš, da se revica zaradi šoka niti premakniti ne more,« ga podraži Nejc, večni šaljivec v našem razredu.

Filip počasi vstane in prihaja proti meni. Ojoj, zakaj? Zakaj ravno on? Poskušam se narediti, da jih ne slišim, a je to težko, ko enajst ljudi zre vate. Na drugi strani zraven mene sedi Urša, ki se mi poskuša nasmejati, čeprav dobro ve, kaj me teži.

»Dajta no, a je to tako težko. Nimamo ves dan časa, odmora bo kmalu konec in morali se bomo vrniti na dejavnosti,« že malo nestrpno vzklikne Manca.

Filip se z obrazom počasi približuje mojemu levemu licu. Že lahko začutim njegov parfum, ki razdraži moje nosne čutnice. Joj, kako diši. Tako sem vznemirjena, da zatisnem oči in kmalu čutim, da je že čisto blizu mojega obraza, moje lice in njegove ustnice se že skoraj dotikajo in naenkrat …

Je že vsega konec.

»Konec je, vidva sta za to rabila skoraj deset minut. Kakšna umetnost …« je kot po navadi pameten Jan. Me zanima, kako bi se on odzval, če bi dobil enak izziv, le da bi namesto mene tam stala Urša.

Ponovno zavrtimo flaško. Tokrat se ustavi med Gašperjem in Manco, ki vpraša: »Resnica ali izziv?«

***

Ampak sama igri ne sledim več. Preveč sem zaposlena. Na čim bolj neopazen način poskušam opazovati Filipa, ki se je po igri spet presedel na svoje mesto. Nasproti mene. A to opazovanje mi ne uspeva najbolj, saj včasih kar pozabim in začnem strmeti. Zdi se mi, da je zamišljen in da vsake toliko časa pogleda proti meni. Na smeh mi gre kar samo od sebe, sploh ne vem, zakaj. Zdaj se mi končno tudi on nasmeji. Gledava se … Smehljava se drug drugemu … Kako je luškan! Njegovi svetlo rjavi lasje, ki si jih nenehno popravlja, a ta gib naredi na tak poseben način, čisto preprosto, ampak tako elegantno. In te modre oči, modre kot najgloblji ocean, kar je že zelo staromodna fraza, a včasih preprosto naredi piko na i, pri opisu neke osebe. Ko te pogleda s to modrino in si hkrati še popravi frizuro, ti vsekakor privabi rdečico na lica. Ali pa mogoče tako deluje le name.

***

»Zarja, ti si,« me dregne Urša. »Kaj … jaz … «

» Zarja, kaj je s tabo? Sploh ne slediš igri.«

»Ja, Zarja! A, si zaljubljena ali kaj?« se ponorčuje Gašper. Začnem se smejati. Pogledam Filipa, ki mu gre prav tako na smeh. Mislim, da nihče ne razume, kaj se dogaja.

Mogoče midva ali pa bo vse skupaj le še en “luškan” spomin na na osnovno šolo.

(To zgodbo sem napisala že v osnovni šoli, sedaj pa sem jo po štirih letih ponovno poiskala ter spremenila in dodala nekaj malenkosti, saj sem v teh letih, malce spremenila svoj slog pisanja. Tema in vsebina pa sta še vedno enaki, saj nakazujeta na čas nastanka zgodbe, torej na osnovno šolo.)

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen.