Z Leonom sva ta dva dni dobesedno živela moji plesni sobi. Izdelovala sva maketo, pisala spis in pripravljala predstavitev. Vse se je vrtelo okoli geografije, tega nesrečnega predmeta zame. Leon me je naučil ogromno stvari, pomagal mi je narediti praktično vse. Res se je izkazal. Spoznala sem, da je mnogo več, kot samo fant, ki me stalno zafrkava in kliče pod vzdevkom »Korenček«. Je tudi oseba, ki rada pomaga, te nasmeji, potolaži in najpomembnejše, zna biti pravi prijatelj. Zelo sem mu hvaležna, da me je potegnil iz godlje, v katero sem zabredla, mi pomagal pri vsem tem delu, ker bom tako lahko nastopila na tekmovanju in se izkazala tudi v šoli z odlično opravljenim delom.
»A te lahko nekaj vprašam,« nenadoma reče Leon v četrtek zvečer. Ravno sva barvala še zadnji del makete.
»Odvisno od tega kakšno bo vprašanje,« se nasmehnem.
»Bom vseeno kar vprašal,« skomigne.
»Poskusi,« odvrnem.
»Kako to, da se ti je geografija kot predmet tako zamerila?«
»Že dolgo nazaj, pred približno petimi leti, ko sem bila v sedmem razredu osnovne šole, smo obravnavali države sveta. Milijon neznanih imen in pokrajin, ki smo jih morali poznati. A snov me je zelo zanimala, res sem uživala ob učenju. Nekega dne me je učiteljica poklicala k tabli, da naštejem nekaj držav in glavnih mest v Afriki.«
»A si spet, kaj ušpičila, da te je poklicala k tabli?«
»Ne, zelo pridna učenka sem bila. Vse sem naredila in kot sem že rekla, res sem imela rada ta predmet.«
»Kaj pa je bilo potem?«
»Počakaj, da povem do konca,« se nasmejem, »glavna stvar še pride. Tisti teden sem imela zelo naporen in stresen, ne vem natančno, kaj je bilo, a se spomnim, da je bila ta geografija le še češnja na vrhu torte.«
Leon je samo sedel in me tiho poslušal.
»Začela sem naštevati in kazati po zemljevidu in naenkrat sem v ozadju zaslišala šepet in čez nekaj sekund glasen smeh, ki se ga je v trenutku nalezel celotni razred. Obrnila sem se proti razredu in vsi so se mi posmehovali. Moj obraz je v trenutku postal kot zelo zrel rdeč paradižnik,« rečem tiho.
»Ojoj, žal mi je, da imaš take spomine. Ampak, kaj pa je bilo sploh narobe?«
»Moja izgovorjava tujih imen je bila včasih zelo slaba, mojemu razredu pa je bilo to le neizmerno smešno. Nemočna sem takrat stekla na stranišče, sedla na straniščno školjko in tam sklenila, da me nikoli nihče ne bo tako prizadel in da od takrat naprej stopam po svetu samozavestno.«
»Vau,« je presenečen Leon.
Petek
Profesorici Novak sem že na začetku ure oddala vso opravljeno delo in ta kar ni mogla verjeti svojim očem. Za trenutek se mi je celo zazdelo, da ne ve kaj reči. Verjetno sem jo res presenetila, saj sem pozitivno navdušila tudi sebe. Določila pa mi je tudi datum, ko bom lahko predstavitev predstavila sošolcem. Ta predstavitev bo prva pri tem predmetu, odkar sem zadnjič stala takole pred tablo pri geografiji in moje osnovnošolske sošolce pahnila v smeh. Tokrat jih bom pa bom te sošolce navdušila. Zelo ponosna sem bila nase, še bolj všeč pa mi je bil izraz profesorice, ki se ni mogla načuditi temu kar vidi. Takoj, ko sem sedla nazaj v klop, pa so se moje misli preusmerile nazaj na tekmovanje. Danes gre zares in mora nama uspeti.
V dvorani je že žvrgolelo ogromno plesalcev, njihovih trenerjev in tudi nekaj gledalcev. Pritisk v meni je naraščal, a sem se poskusila pomiriti. Nič namreč ne morem izgubiti, le pridobila si bom novo izkušnjo. Ničesar se ne smem bati, saj sem na odru doma in doma je najlepše. Poleg tega pa sem s prijatelji, kar celotno stvar naredi še veliko bolj zabavno.
»Tako, moji dragi plesalci. Zelo sem ponosna na vas, ne glede na končni rezultat. Na odru pazite na držo, mimiko, stegujte roke, noge in vsak gib naredite do konca. Dajte vse od sebe in kar je najpomembnejše, uživajte,« nam je zaželela srečo Gabi.
Prva iz naše skupine je nastopila Taja, ki se je odlično odrezala.
»A si nervozna, da ves čas hodiš gor in dol po garderobi,« zanima Leona.
»Kaj misliš?« se mu zarežim.
Na vratih potrka: »Leon in Isabela, plesno društvo Lučka?«
»Tako je.«
»Čez pet minut sta na vrsti. Pojdita z mano v zaodrje, prosim.«
»Srečno,« se nasmehnem Leonu.
»Vem, da nama bo šlo, ker sva ogromno vadila in ker imava »kemijo«,« ga podražim.
»Pa saj to res drži. V teh dneh sem spoznal, da si v bistvu super oseba in še zdaj ne vem, zakaj sem te včasih toliko zafrkaval. Res oprosti in upam, da bova še kdaj plesala skupaj, Korenček.«
»Imam občutek, da današnji nastop ni zadnji,« rečem in mu pomežiknem.
»Na vrsti sta,« reče dekle v zaodrju in naju porine na oder.
Postaviva se v začetno pozicijo in trenutek za tem zapleševa s tokom melodije. Sama sploh ne mislim na gibe, ker jih poznam še predobro. V resnici ne mislim na nič. Samo plešem, uživam in se prepustim toku glasbe ter Leonu, ki me vodi čez celoten ples. In spet čutim enako kot pred desetimi leti, ko sem kot majhna punčka stala na odru in počela to, kar me osrečuje. Le da mi tokrat družbo dela nekdo, ki mi je zelo prirasel k srcu.
(konec celotne zgodbe)