PLESNE SANJE (4. del)

Ponedeljek

Ne morem se ravno pohvaliti, da sem po sobotnem treningu uspela karkoli narediti. Pa tudi v nedeljo preprosto nisem našla pravega trenutka za nadaljevanje. Pot do konca bo očitno vsekakor še zelo dolga. Sploh ne vem, zakaj se ne morem zbrati in zakaj moje misli raziskujejo vse druge svetove, le geografskega ne.

»Sta pripravljena? Potem pa lahko začneta,« nama reče Gabi.

Pokimam Leonu in na glas preštejem: »Pet, šest, sedem, osem.« Zazibam se v ritmu glasbe, naredim prvi skok, pa obrat potem pogled usmerim proti Leonu, ki se mi nasmehne. Pripleše do mene in me kot peresce dvigne v zrak ter zavrti. To počne s takšno lahkotnostjo, kot da bi bila neizmerno lahka. Odloži me na tla in usklajeno nadaljujeva do zadnjega skoka.

»Bravo, to je bilo odlično. Ne morem verjeti, da sta po tistem v petek, uspela sestaviti kaj takega,« nama ploska Gabi.

»Hvala,« se malce sramežljivo nasmehnem.

»Pa sta že razmišljala o nadaljevanju?«

»Ne še, ampak imam nekaj idej,« pove Leon.

»Fantastično. Potem pa kar izvolita, plesišče je vajino. Aha, in da ne pozabim, celotno tekmovanje so prestavili za en teden, tako da je to že v petek naslednji teden. Zato se kar hitro lotita dela.«

»Ojoj, pa to je premalo časa. Ne bo nama uspelo vse izpopolniti,« začnem tarnati.

»Ravno zato pa manj govori in hitro nadaljujta z vajo,« me pri tem zaustavi Gabi in ponovno prižge glasbo.

Dnevi tečejo in petek, dan tekmovanja se vse bolj približuje. S tem pa se približuje tudi rok za oddajo mojega dodatnega dela pri geografiji, na katerega sem čisto pozabila. Po glavi mi namreč skačejo samo besede, kot so ples, tekmovanje in Leon. Te so mi premešale že vse možganske celice, jih obrnile na glavo ter počez zaradi česar sem ves čas v svojem svetu, nekje daleč nad oblaki, kjer so hiške iz čokolade in kjer se pleše cel ljubi dan. .

Torek, tri dni pred tekmovanjem …

»Dobro jutro, dijaki,« zadoni po razredu.

»Isa, vstani se,« me dregne sošolka, »profesorica v razredu.«

Hočem se že vstati, a prepozno, saj proti meni priplavajo besede: » Isabela Koren, kakšen je današnji razlog, da se vam ne ljubi vstati?«

»Ravnokar sem vam nameravala pokazati spoštovanje s tem, da se vstanem in vas pozdravim,« ji samozavestno odgovorim.«

»To je pa lepo slišati od tebe. In če smem izvedeti, kako kaj napreduje tvoje delo? Si že končala?« me vpraša, besede pa me zadenejo kot strela z jasnega.

Naloge. Čisto sem pozabila nanje. Vse sem si narobe organizirala. Zaradi vseh treningov sem tudi izgubila občutek za čas. V mislih sem imela, da je potrebno delo oddati šele po tekmovanju. Kako se mi je lahko to zgodilo? Preveč sem bila zaposlena s treningi in s spoznavanjem Leonove prijazne plati, da sem nanjo popolnoma pozabila. Ostala sta mi samo še dva dni in pol in v tem času mi nikoli ne bo uspelo vse narediti. Pa še zadnji treningi. Nič. Pogubljena sem. Čeprav vem, da ne smem takoj vreči puške v koruzo, v tem primeru ne najdem niti ene rešitve. Morala se bom odločiti. Šola ali tekmovanje. In če izberem tekmovanje, moram preprečiti, da bi šla mami na govorilne ure, sicer bo izvedela za vso mojo neresnost pri šolskem delu, ki se je nabrala v zadnjih tednih. Če pa izberem šolo, se moram odpovedati največjim sanjam in pustiti Leona na cedilu. Težka odločitev, zanjo pa imam čas do današnjega treninga, kar je manj kot dve uri.

»V petek se zberemo ob dvanajstih na avtobusni postaji, kjer nas bo čakal avtobus, s katerim gremo na tekmovanje. Tam imamo najprej vajo na odru, potem se pripravimo in ob šestih se začnejo predstavitve vse tekmovalcev, torej solo in duet. Tekmovanje se začne ob sedmih. Vse jasno?«

»Kdaj pa so razglasitve?« zanima Leona.

»Po celotnem tekmovanju. Še kaj?« reče in pri tem pogleda mene, ker pa sem tiho nadaljuje, »no, če ni več vprašanj, lahko začnemo …«

»V bistvu moram še jaz nekaj povedati,« rečem plaho. Res mi je težko, a odločitev je padla. Trenutno mi more biti šola na prvem mestu, ne glede na ostale okoliščine. Vem, da bom izpustila izjemno priložnost in hkrati upam, da bo vse čimprej mimo. »Ne morem na tekmovanje,« zamrmram.

»Kaaj?!« vzklikneta oba hkrati.

»Zakaj?!« je živčna Gabi.

»Ne moreš mi tega narediti, prosim,« je jezen in hkrati verjetno tudi razočaran Leon.

»Oprostita, ampak imam težave v šoli in zaradi tekmovanja sem bila z glavo čisto v svojem svetu. Tako sem pozabila narediti dodatno delo za geografijo in imam samo še dva dni časa, kar pa mi ne bo nikakor uspelo. Res mi je žal, a nočem težav v šoli, kaj šele doma,« zdrdram na hitro.

»Geografijo? A nisi to delala že pred dvema tednoma? Kako si lahko kar pozabila?«

»Ne vem, očitno nisem bila pri stvari. Ves čas sem odlašala z delom, na koncu pa čisto pozabila. Moja organizacija je žal padla v vodo. Vem, da sem vse pokvarila in lahko si jezen name, ampak res mi je žal,« sem na robu solz.

»Saj nisem jezen. Samo … če bi rabila pomoč, bi ti res lahko pomagal. Kot sem rekel, mi ta snov ni delala težav. Zakaj nisi nič rekla?«

»Resnično ne vem, ampak zdaj je že prepozno.«

»Mislim, da ne. Prepričan sem, da ti lahko uspe in uspelo nama bo skupaj. Pomagal ti bom. Obljubim.«

»Res?« ga pogledam skozi solzne oči.

»Res,« se mi nasmeje in me objame.

»Oh, pa smo le rešili to zadevo. Takole bomo naredili. Enkrat ponovimo, potem pa pojdita in začnita z delom. Jutri bomo imeli prav tako samo eno vajo in enako v četrtek. Verjamem v vaju. Zdaj pa hitro na delo.«

se nadaljuje

Leave a Comment

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja