Danes se cel moj dan vrti okoli šole. Že od jutra sedim za pisalno mizo in brskam po zvezkih, tolčem po tipkovnici in si zapisujem vse mogoče stvari, od besed kot so besedne zveze do kulture v Antiki. Na mizi so se namreč znašli zvezki od slovenščine, biologije, celo od zgodovine in na koncu tudi geografije. Ravno si izpisujem značilnosti Alp, ko na vrata potrka mami: »Isa, obisk imaš.«
Čisto sem pozabila na vaje. Ne vem kako se mi je lahko to zgodilo, a očitno sem bila preveč zaposlena s šolo, da bi pazila še na uro. »Ja, v redu,« zakličem, hip za tem pa se na vratih pojavi Leon.
»Oj,« pozdravi in se sesede na mojo posteljo. Nič mu ne bom rekla, čeprav naravnost sovražim, da se kdo kar tako vrže na mojo posteljo. Nočem, da se prepirava že na prvem treningu. V pozdrav mu samo pomignem.
»In … Kaj delaš?«
»Geografija,« sem redkobesedna.
»Lahko vidim?«
»Ah, dvomim, da boš znal.«
»No, ti pa pozabljaš, da sem eno leto starejši in sem imel lani to snov. Daj, da vidim,« in iz rok mi iztrga zvezek.
»To sploh ni težko. Samo vse si moraš dobro predstavljati. In ker že pleševa skupaj, ti lahko pomagam, če boš rabila pomoč.«
»Ja, to bo zagotovo prava pomoč,« sem v dvomih.
»Tečka,« mi zabrusi. »Kje je torej plesna soba? Lahko bi namreč začela z vajami.«
»Pridi za mano.« Peljem ga po stopnicah v klet.
»Tukaj sva,« rečem in prižgem luč. Znajdeva se v veliki sobi z ogromnimi ogledali na eni steni in drogom na drugi. V kotu so zvočniki in nekaj blazin, v drugem pa barva in čopiči, saj nameravam v prihodnosti okrasiti eno izmed sten. Tla so popolna za ples in strop je ravno prav visok za vse skoke in dvige. To je moj kotiček, ki ga obožujem in kjer preživim večino svojega časa. Tu imam mir, poleg tega pa lahko počnem to, kar me najbolj veseli. Plešem.
»Vau,« je vse kar mu uspe izreči, kar pa se zgodi večini ljudi, ki imajo čast priti v mojo plesno sobo.
»Tudi meni je zelo všeč.«
»Ja … Mislim prečudovita je. Res,« se nasmeje.
»Hvala, torej bova začela?«
Čez dve uri …
»V redu, kaj pa če ta gib raje izvedeva po skoku? Mislim dobro bi prišel do izraza, kaj praviš?«
»Dobro razmišljaš. Poskusiva,« odgovori na moj predlog. Že celi dve uri vadiva in uspelo se nama je ne skregati. Še vedno ne morjem verjeti, da drži jezik za zobmi. Za to mu je treba čestitati.
»Potem pa lahko ostane tako, kajne?«
»Ja, se strinjam. In mislim, da sva naredila več kot dovolj za v ponedeljek.«
»Uh, zagotovo. Torej, hvala, ker si prišel.«
»Hvala tebi za povabilo,« se nasmeje in pokaže vse svoje bele zobe, ki so čisto ravni: »A si nosil zobni aparat?« In trenutek za tem se zavem, kakšno bedarijo sem izrekla. Zakaj ga že to sprašujem?
»Oprosti, ušlo mi je,« se opravičljivo nasmejem.
»Ni panike. Nosil sem aparat in to štiri leta, ampak zaslužno, saj so se mi zobje popravili,« se še enkrat nasmeje.
»No, te pospremim do vrat, potem pa nazaj h geografiji.«
»Haha potem pa uživaj pri učenju ali karkoli že počneš.«
»Ni ravno učenje, ampak dodatno delo,« se namrdnem.
»Po tvojem vzdihu sodeč ti ni preveč všeč tole dodatno delo, a ne?« se mi zareži.
»Točno tako. To delo imam zaradi ne opravljanja domačih nalog in ga je veliko preveč,« se jezim.
Leon pa se še kar smeje: »Ne bi si mislil, da si taka upornica, ki ne naredi domačih nalog. Izgledaš veliko bolj kot pridna punčka,« je presenečen.
»Mogoče pa še ne veš vsega o meni,« sem skrivnostna.
»Očitno sem te res precenil. In koliko je tega dela?«
»Spis, maketa Zemlje … Več kot preveč. Sploh se mi ne sanja, kdaj bom to ob vseh treningih uspela narediti,« sem še vedno slabe volje.
»Pri kateri snovi pa ste sedaj?«
»Evropa in vse povezano z njo.«
»Pa saj to je zanimivo. Pa še sploh ni težko.«
»Mogoče za tebe,« mu zabrusim.
»Dobro no, ne se spet jeziti. Kot sem že rekel, če boš potrebovala pomoč …«
»Mi lahko pomagaš. Saj vem.«
»Bolje, da grem, da se ne boš še bolj razjezila Korenček. Adijo,« in stekel je po stopnicah.
se nadaljuje …