Geografija. Nič ne rečem, saj je zanimiva, ampak meni ne preveč. Pri vsaki uri, se dolgočasim in oči se mi zapirajo, kot da bi nekdo ves čas prižigal in ugašal luč. Tudi danes ni kaj drugače. Že samo, ko stopim skozi vrata te učilnice, me ovije siv zrak, ki je brez energije. Takrat že vem, da bom spet spala.

Sošolka me potreplja po rami: » Isa, a imaš domačo nalogo?« Ups.

»Ne, kaj pa je sploh bilo?«

»V delovnem zvezku, trideseta in enaintrideseta stran.«

»Aha, ja, bom enkrat naredila. Saj države Evrope itak poznam,« se nasmehnem.

»Države Evrope? Kje pa si ti z glavo?«

»Tukaj,« rečem previdno, »a nimamo zdaj držav Evrope?«

»To smo imeli že pred dvema tednoma. Trenutno obravnavamo kamninsko zgradbo.«

»Aja, no, pa sej to sem vedela.«

»Haha … Ja, opažam, da si čisto v svojem svetu.«

»Ja, imam dva razloga zakaj nisem naredila domače naloge. Prvi je ta, da me ta predmet niti malo ne zanima, drugi pa je ta, da imam vsak dan treninge, ker mora biti koreografija naravnost popolna, če se želim uvrstiti na mednarodno tekmovanje.«

»Pa saj ti že zdaj plešeš odlično. Ne vem, zakaj te skrbi, da ti ne bo šlo. Kdaj pa sploh je državno?«

»Hmm … čez en mesec. Ampak čez tri dni potekajo prijave in takrat bo trenerka izbrala tiste, ki bodo lahko tekmovali, saj je omejitev glede prijavljenih. In zelo me skrbi, da ne bom med tekmovalci, ker smo pred kratkim dobili nekaj novih članov, ki so res dobri plesalci. Med njimi tudi tisti Leon, ki misli, da je najboljši in ima ves čas pripombe. Res me nervira, « ji odgovorim.

»In kolikšna je torej ta omejitev?«

»En ženski solo, en moški solo in en duet.«

»Oh, to pa res ni najbolj ugodno za vas. Ampak ne skrbi. Prepričana sem, da ti bo uspelo.«

»Ja, jaz nisem takega mnenja. Mogoče bom vsaj rezerva,« se prisilno nasmejem.

Takrat pa v razred stopi profesorica Novak: »Pozdravljeni!« se zadere čez razred, da kar odmeva.

»Sedite,« reče in se ozre po razredu. Sklonim glavo, ker nočem da me opazi že na začetku ure, saj bo imela sicer pripombe celo uro. Nekaj časa je tišina, zato sem prepričana, da s svojimi ogromnimi dlanmi tipka po tipkovnici računalnika, ki je zagotovo star najmanj sto let. Iz razmišljanja me prebudi oster glas: »Gospodična Koren, kje so vaše potrebščine, če smem vprašati,« reče zajedljivo.

»V torbi,« ji odgovorim samozavestno. Že od nekdaj sem dovolj samozavestna, da se postavim zase in mislim, da mi to v tej učilnici, za to mizo in s tisto profesorico za katedrom, velikokrat pride prav.

»Aha. Torej si se odločila, da boš imela danes prosto?«

»Tega nisem rekla. Zvezke bom vzela iz torbe, ko jih bom potrebovala.«

»A tako. No, potem bo pa to sedaj, ker bomo pregledali domačo nalogo. Vsi prosim odprite delovne zvezke, na strani trideset, je tako gospodična Koren.«

Sama se samo čemerno nasmejem, ona pa začne preverjati, kdo sploh ima domačo nalogo. Naslonim se nazaj na stol in misli me že odnesejo nazaj na oder. Še zdaj se spomnim mojega prvega nastopa. Stara sem bila štiri leta in v drobnih roza copatkih, s snežno belim krilom in pentljo v laseh sem skakala, tekala, se kotalila in vrtela po starem lesenem odru, ki je pod mojo majhno težo vseeno škripal. Neizmerno sem uživala in že v tistih rosnih letih sem vedela, da želim ostati na odru in da je to moj drugi dom. »Isabela Koren?« me je stresel bobneč glas, da sem skoraj padla s stola.

»Kaj?« se ozrem proti profesorici.

»Nič kaj, sprašujem, če imaš domačo nalogo?«

»Aja, to. Ne, nimam je.«

»Aha, no lepo. To je že devetič ta mesec in mislim, da si mi s tem želela povedati, da imaš ogromno odvečnega časa, da narediš še ogromno dodatnih stvari, za ta naš enkratni predmet, je tako?«

Zmedena se oziram okoli: »Kaj?« A, gospa Novak, je preslišala moje vprašanje.

»Torej, imaš dva tedna časa, da narediš cel delovni zvezek do enaintridesete strani, predstavitev celotnega poglavja o Evropi, izdelaš maketo Zemlje, to je snov, ki smo jo obravnavali na začetku leta in spis o tem, kaj se ti plete po glavi med geografijo in o tem kaj bi se ti moralo plesti po glavi. S tem mislim na učno snov, ki jo obravnavamo. In želim, da je spis dolg šest strani, napisanih na roko. Jasno?!«

Ob njenih besedah sem, kar obstala. Vsa kri mi je butnila v glavo in mislila sem, da slišim narobe: »Prosim?«

»Točno tako kot si slišala. Dva tedna imaš časa in da ne boš pozabila, sicer boš občutila posledice.«

In s temi besedami se je njeno teženje zame končalo. Do konca ure me ni več poklicala, le ko me je pogledala se je zadovoljno nasmejala. Vedela je, da je zadela v polno in da mi kaj takega ne bo nikoli uspelo. Po tistih besedah nisem več vedela, kje se me drži glava. Mislila sem, da se mi bo zmešalo. To dodatno delo je totalno ne pravično. Ne samo, da moram ogromno trenirati, naslednji teden imam še dva testa, dan pa ima samo štiriindvajset ur. Trenutno zame veliko premalo.

se nadaljuje …